V četrtek, 27. 2. 2014, smo Barjani pobegnili pred dežjem z Vrhnike na Bizeljsko. Avtobus nas je pripeljal do poznanega slovenskega vinarja Isteniča, od koder smo nadaljevali  peš. Imeli smo krasno sončno vreme in že na samem začetku pešačenja smo odlagali odvečna oblačila v nahrbtnik. Na poti do Najgerjeve repnice in cerkve sv. Vida  smo pozorno poslušali naša vodiča Elico in Milana.

Mehko Bizeljsko gričevje nas je osupnilo

Ob poti je Elica opazila belo omelo in razložila, kako škodljivo deluje ta pol zajedalec na drevesa. Pot smo nadaljevali mimo raznih spomladanskih cvetlic in ker smo bili  na obrobju Panonske nižine med Pišecami in Grabnom, smo naleteli na debele plasti kremenčevega  peska. To je drobno zrnata kamnina, ki  je ponekod močno sprijeta. Del, ki je manj sprijet, izkoriščajo v peskokopih in ga uporabljajo za zasip kablov, peskanje kovin in steklarne. V peskokopu Župjek so opazili večjo kolonijo ptičev, ki naredijo v pesek 1,5 m globoke luknje in vanj zvalijo jajca. Imenujejo se čebelarji in meseca avgusta odletijo nazaj v Afriko.

Naša gostiteljica Jožica nas je takoj prisrčno pozdravila

Peski pri Stari vasi in Brezovici pa so bolj sprijeti in so v njih izkopali repnice, ki so posebnost Bizeljskega.

Tu so bili domačini že pridni, saj so šparone že povezali z vrbjem ali bekami

Prišli smo  do repnice Najger, kjer nas je sprejela vesela gospa Jožica in nas povabila skozi sončna vrata v notranjost.  Repnice so jame, skopane v kremenčevem pesku, ki ga je na območju Bizeljskega pred miljoni let naplavilo Panonsko morje. Že pred dvesto leti so te jame uporabljali izključno za hrambo poljskih pridelkov. Danes  šest takih  kleti v pesku uporabljajo za hrambo in staranje odličnih bizeljskih sortnih vin, ostale pa so namenjene še vedno poljskim pridelkom.

Gospa Jožica nam je zaupala, da so repnico kopali 30 let in »znucali«  kar 6 krampov za 600 m2 površine. Imajo tudi 15.000 trt in na degustaciji njihovih vin okusimo beli  in rdeči bizeljčan, modro frankinjo, muškat in traminec ter se nalezemo mnogo dobre volje, ki jo izžareva Jožica.

Elica nas je opozorila na vrata, ki imajo značilne znake sonca, kroglo in žarke, običajno so taka vrata velbana

Prijetno razpoloženi in s težkimi nogami smo nadaljevali pot proti cerkvici sv. Vid. Pot je ozka, zato zaradi varnosti pri  srečevanju z avtomobili hodi skupina vedno po desni strani poti, vodiča po levi.

Še skupinska slika na najvišji točki našega pohoda 357 m

Znak za Bizeljsko so  griči z vinogradi in zidanicami, pa tudi sončna vrata. Ob poti jih opazimo kar nekaj. V kraju Bošt pa smo videli najmanjšo zidanico na Slovenskem in se povzpeli na našo najvišjo točko, sv. Vid.

Ker so se nam približevali deževni oblaki, smo pohiteli samo še navzdol do gostilne Šekoranja, kjer so nam postregli s telečjo obaro in domačim  kruhom. Veseli in polni lepih vtisov smo  poiskali avtobus in naš šofer Boris nas je zapeljal proti domu.

Zapis: Marko in Milena Nagode
Foto:  Andreja Mole, Stane Kržmanc, Marjan Nicoletti