petek, 24.6.2016
Zgodaj zjutraj smo se odpravili na Mirno goro, visoko nekaj nad 1000 m. Peljali smo se po dolini, kjer si je pot utrla dolenjska lepotica reka Krka.
Na poti smo občudovali lepo urejene domačije, ki krasijo kraje Muljava, Krka, Žužemberk, okolico Dolenjskih toplic in Črmošnjice. Na avtobusu nam je naša vodnic Sonja obnovila zgodovino iz šolskih klopi. Tudi veliko novega smo še slišali, saj je ona prava zakladnica znanja, tako zgodovine, biologije in še marsičesa drugega. Uživali smo v njenih pripovedih.
Na Mirni gori smo bili deležni lepega razgled na Belo krajino. Dežne zavese so se nam približevale, a dosegle so nas šele na poti proti domu.
Ja opažam, da nas je Sonja zastrupila, če temu lahko tako rečem, z opazovanjem narave in rastlinstva. Ne hitimo brezglavo po poteh, da bi dosegli cilj, ampak občudujemo naravo, jo znamo opazovati, uživati in si nabirati energijo. Ne občutimo utrujenosti, vse je poplačano, ko dosežemo cilj in varno prispemo domov. Energija in druženje nam Barjanom daje tudi razne male skrivnosti, katerim se od srca nasmejimo. Res nam je lepo.
Do jeseni, ko se ne bomo družili na naših pohodih, vam želim vesele počitnice in vrnite se zdravi in srečni.
Besedilo: Emi in Jože, fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Andrej Verbič
Oglejte si fotografije z izleta.
Majhna vasica Vrčiče – običajen začetek poti na Mirno goro.
Pretežen del poti do vznožja Mirne gore poteka po cesti.
Tudi mimo travnikov, ki jih je krasila kukavičevka navadni kukovičnik.
Napisi nagrobnikov na pokopališču ob cerkvi sv. Ilije dokazujejo, da so tu živeli nemški Kočevarji.
Na sončni lisi ob gozdni učni poti se je razcvetela travniška perunika.
Učna gozdna pot je opremljena z informativnimi tablami.
Pred planinsko kočo na Mirni gori smo se razporedili pred objektiv za spominsko sliko.
Večina Barjanov se je odpravila še na vrh Mirne gore, od koder pa ni razgleda.
Zgodaj popoldne so se nad Belo Krajino zgrnili deževni oblaki in skrajšali naš pohod.