ponedeljek, 14.9.2015

V torek, 8. septembra, smo se Barjani po dvomesečnih počitnicah skoraj sredi noči (ob šesti uri zjutraj) s kombijem in minibusom odpeljali na pohod proti Pršivcu.

Po vožnji skozi Bled in Bohinjsko Bistrico smo se v Stari Fužini ustavili na za mnoge prepotrebni jutranji kavi, nato pa po plačani »gorski cestnini« po asfaltno-makadamski cesti nadaljevali vožnjo do parkirišča planine Vogar.

Z razgledišča planine Vodični vrh je čudovit razgled na panoramo gora nad planino Blato

Pohod smo začeli s počasnim vzponom, ki pa se je kmalu postavil pokonci in naša kolona je postajala vedno bolj zelena (naše majice  so lepe zelene barve). Na poti proti Vodičnemu vrhu se nam je nepričakovano odprl čudovit pogled na Triglav, Tosc, Veliki Draški vrh in ostale vrhove.

Po malici na planini Pri Jezeru smo krenili proti planini Viševnik…

Ob poti, ki se je med smrekami in skalami strmo dvigala in spuščala je Janko celo uspel upleniti majhnega jurčka. Veseli smo bili koče na planini Pri Jezeru, kjer smo si privošči malico iz nahrbtnikov in malo počili.

Tam nas je napis na skali usmeril proti našemu cilju – vrhu Pršivca

Naš naslednji cilj je bila planina Viševnik, kjer nas je oskrbnik Jele pričakal s harmoniko. Kljub prisotni utrujenosti in slabšim vremenskim obetom smo se složno odločili, da se  povzpnemo na naš prvotni cilj, to je 1761 m visok Pršivec. Ob poti nanj smo videli vhod v Majsko jamo, ki je dolga 570 m, ter zeleno jelšo, sorodnico naše črne jelše ter zapozneli rdeči slizek. Na vrhu smo bili poplačani z lepim razgledom na Spodnje Bohinjske gore, videli smo Komno,  pod seboj pa smo občudovali Bohinjsko jezero v vsej njegovi veličini. Le Triglav in okoliški vrhovi so se nam sramežljivo skrili za oblake.

Pretežno »zelena« kolona Barjanov je sledila vodniku Frenku skozi macesnovje

Na vrhu Pršivca smo bili nagrajeno z razgledi na Spodnje Bohinjske gore

Počasi in previdno smo se vračali na planino Viševnik, kjer nas je že čakala okusna jota, ki nas je kar malo polenila. Pospremljeni z zvoki harmonike smo se po lažji poti odpravili proti planini Pri Jezeru, od tam pa nadaljevali spust proti parkirišču pod planino Blato, kjer sta na nas že čakala Mateja in Tadej.

Po poti vzpona smo se vrnili na planino Viševnik

Posedli smo okoli miz pred leseno kočo in se okrepčali z okusno joto

Na poti domov so sladokusci po sistemu »to go« nabavili znane blejske kremšnite v spomin na vse planine, ki smo jih obiskali. Malo utrujeni, a zadovoljni s seboj in pohodom smo ugotovili, da drži pregovor »Rana ura, zlata ura«, saj smo bili na poti skoraj 13 ur.

Če zmanjka prostora pri lesenih mizah, je tudi kamnita uporabna

Hvala Frenku in Sonji za dobro načrtovan in varno izpeljan pohod, ter lepo vreme.

Zapisal: Milan Pavlin
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Andrej Verbič