četrtek, 6.11.2014

Pohod na Slemenovo špico je bil načrtovan že meseca septembra, pa smo takrat zaradi vremena odšli prav na skrajni zahod Slovenije na Matajur.

Z Vrhnike smo krenili v lepem sončnem jutru novim dogodivščinam naproti. Med potjo smo pobrali še naše stalne člane pohodne skupine Barjani, pri paviljonu na Brezovici pa dva nova, Dragico in Andreja, ki sta prišla »na probo« na naš pohod. Med potjo po gorenjski avtocesti nam je Milan razlagal katere gore vidimo in tudi na »Cankarjevi kavici« smo se ustavili. V prijetnem klepetu in spoznavanju naših gora s cestne perspektive smo kar naenkrat bili že na cesti za Vršič.

Vršič povezuje Gorenjsko s Trento in je najvišji cestni prelaz. Cesto preko prelaza so v 1. svetovni vojni gradili vojni ujetniki, predvsem Rusi. Na njihove žrtve spominja Ruska kapelica nad cesto med Mihovim domom in Kočo na gozdu. Kapelica, zgrajena leta 1916, je postavljena v spomin ruskim vojakom, ki jih je zasul snežni plaz med gradnjo ceste čez gorski prelaz Vršič. Natančno število umrlih ni znano, domneva pa se da je umrlo do 300 ruskih vojakov.

Med vožnjo po vršiški cesti smo opazovali razsežno in masivno goro Julijskih Alp Prisank –Prisojnik. Gora je znana po dveh velikih naravnih oknih. Skozi obe okni so speljane poti. Pod Prednjim oknom izstopa iz severne stene slikovita podoba Ajdovske deklice. Zadnje okno, ki zaradi svoje čudovite oblike spominja na gotsko cerkev, spada med najprivlačnejše zanimivosti naših gora.

V strnjeni koloni proti Vratcem

“Ledenik” na Slemenovi špici pod Jalovcem

Prav kmalu smo prispeli do parkirišča na Vršiču (1611 m), kjer smo zapustili avtobus in se odpravili po poti, ki vodi na Mojstrovko in Sleme. Sledili smo markacijam in smernim tablam, nadaljevali v smeri Slemenova špica in Hanzova pot na Mojstrovko. Z nasprotnega pobočja nas je negibno opazoval gams.

Nastavljal se je čudovitim toplim sončnim žarkom in se ni dal motiti. Pot se je prečno vzpela ob vznožju gore z imenom Nad Šitom glava. Z desne strani se je priključila pot od Erjavčeve koče in po kratkem strmem vzponu smo že bili na prevalu Vratca (1807 m). Na tem razpotju se v levo odcepi zahtevna Hanzova pot na Malo Mojstrovko, mi pa smo nadaljevali po ravnem proti Slemenu.

In »lejga« zlomka, kar nekaj snega je ostalo na osojnih legah od zadnjih snežnih padavin. Tako so kar prav prišle rokavice iz nahrbtnika, vso pozornost pa smo usmerili na hojo, za razgledovanje smo se pa ustavili. Na zahodu se je prikazal greben Ponc, pred grebenom pa mizasto Sleme. Široka steza se je spustila med rjavo zlato rumene macesne. Med potjo smo lahko zobali še zadnje, pozne plodove gozdnih borovnic. Že čez nekaj minut smo prispeli do roba nad Malo Pišnico.

Macesni, Jalovec, Kotovo sedlo, Vevnica, ….

Na enem od dreves nas je smerna tabla opozorila, da se tukaj desno pridruži pot iz Tamarja (skozi Grlo), malo kasneje pa iz leve strani pot iz Tamarja (mimo Črnih vod). Po kratkem vzponu smo prispeli na rob planote Sleme, ki je bila posuta s skalami in majhnimi kotanjami z vodo. Vrh je bil že prav blizu, vendar ga še nismo videli, saj ga je zakrivala skupina macesnov. Na prijetnem, s soncem obsijanem travnatem robu smo se okrepčali z malico iz nahrbtnika.

No, ali bom deležne kakšnega zalogaja? Planinska kavka

Ves čas našega počitka so nam delale družbo planinske kavke, ki so prav zvedave in korajžne, da nazadnje že z roke jedo. Čakal nas je le še kratek vzpon na travnato konico z nekaj skalami. Na Slemenovi špici (1911 m) smo se razgledali. Milan nam je pokazal in povedal kaj vse vidimo. Najbolj v časteh je Jalovec, za njim greben Ponc, pod katerim ležita Tamar in Planica s skakalnicami, Rateče s Pečjo in Dobrač v ozadju, Ciprnik ki se navezuje na sosednji Vitranc in venec vrhov okrog Špika in Škrlatice. V senci starih viharniških macesnov so na tem področju posneli film Kekec (iz leta 1951).

Pod Poncami se dan budi, …..

Področje Slemena slovi za eno najimenitnejših razgledišč slovenskega alpskega sveta, ki ga krasi mogočni Jalovec, katerega odsev lahko vidimo v jezercih. In skoraj vsi smo se hoteli prepričati ali je to res. Ob povratku smo tik pod stenami Mojstrovke občudovali in opazovali gruščasto pot preko melišča. Z vso pozornostjo na zasneženo pot in prijetno utrujeni smo se po isti poti vrnili do avtobusa. Tam pa nas je Andrej presenetil s sladkimi dobrotami iz nahrbtnika in še zapeli smo mu tisto »vse najboljše«.

V objemu zlatih macesnov smo se poslovili od Slemenove špice

Naša nova pohodnika Dragica in Andrej sta čez nekaj dni napisala: »Prepričana sva, da se bova še velikokrat udeležila pohodov, ne samo zaradi zanimivih pohodniških ciljev, ampak tudi zaradi prijetne družbe.« Že na prvem izletu sta se počutila, kot da se že dolgo poznamo. Franci hvala, da si jih pripeljal.

Besedilo: Metka Krašovec
Fotografije: Andreja Mole, Stane Kržmanc in Andrej Verbič