nedelja, 15.6.2014

Torkov dan se je nasmehnil Barjanom. Končno smo dočakali lepo sončno vreme in po planu  odšli na Vodiško planino na Jelovici.

Obetal se je najbolj vroč dan letos, čez 30 stopinj C naj bi dosegel termometer. Vodnica  Sonja Zalar Bizjak nas je prijazno opozorila, da upa, da imamo s seboj dovolj tekočine, zaščito proti soncu  in pokrivala za glavo.  Le malce kasneje nam je povedala, da ni panike, ker nas bo pot  vodila večinoma po gozdu, da pa moramo to upoštevati pri gibanju v naravi v poletnem času.

V Sinji Gorici in Drenovem griču  smo na avtobus  spotoma  sprejeli še ostale Barjane, na Brezovici pa zavili na obvoznico proti Gorenjski.  Hitro smo prišli po stari cesti skozi Kranj do Spodnje in Zgornje Besnice in  našega prvega postanka za   »kofetek«.

Po okrepčilu smo z avtobusom nadaljevali vožnjo po dolini Nemiljščice in se pričeli vzpenjati po pobočjih Jelovice. Pod in nad zaselkom Podblica  je cesta strma, zelo ozka in  ovinkasta in nekatere je bilo strah, da bomo padli po pobočju dol. Vendar smo kmalu ugotovili, da je strah odveč, saj se je naš šofer izkazal, da dobro obvlada volan.

Barjani na poti po slemenu proti »razglednemu balkonu« nad Gorenjsko in cerkvi sv. Primoža.

Kljub rahlo zamegljeni pokrajini smo uživali v razgledih  na vse strani in prepoznavali posamezne vrhove.

Od vasice Jamnik  se je odprl čudovit pogled na pokošene travnike, zelo lepo obdelane njive in na pašnike  z mirnimi ovcami in zvedavimi konji. Sprehodili smo se po travnatem slemenu.  Levo in desno ob poti so strma travnata pobočja, na koncu pa cerkvica svetega Primoža in Felicijana, zavetnikov za zdravje in srečo. Cerkvica  je bila zgrajena v prvi polovici 15. stoletja, s freskami  v gotskem stilu pa poslikana v 16. stoletju.

V gozdu na robu travnikov je  že cvetelo navadno kresničevje.

Pogled smo usmerili h goram. Najbolj levo je oddaljena Golica, ki ima tri vrhove, potem se vidi Stol, na pogled precej skalnata Vrtača, Begunjščica z Roblekovim domom in 15 km dolg greben Košute,  z najbolj obiskanim Velikim vrhom nad Kofcami.  Malo bolj desno se nam kažejo še Tolsti vrh, Storžič, Kočna in Grintavec.

Še malo naprej vidimo Jošt nad Kranjem, še bolj desno se nadaljuje Škofjeloško hribovje  s bližnjim sv. Mohorjem  in delno zakritim  Lubnikom. Po ogledu bližnje in daljne okolice smo malo prigriznili, se posladkali s pecivom od Metke in  pozdravili še novega Barjana Alojza.

Počitek za pijačo in branje Župančičeve pesmi Žebljarska.

Nadaljevali smo proti gozdičku z razcvetelimi kresnicami in dobrodošlo senco. Prečkali smo cesto Dražgoše – Kropa, tu pa se je pot začela strmo vzpenjati navzgor in že po pol ure  smo potrebovali kratek postanek in vodo. Nadaljevali smo strmo navzgor in kmalu nam je vodnica Sonja pokazala lepo drevo negnoj, ki ga je najbolje le občudovati. Ima živo rumene cvetove v visečih socvetjih, ki pa so, kot ostali deli rastline, strupeni.

Pogled na razcveteli negnoj na robu Zidane skale in Kropo v dolini.

Kmalu smo prišli na »balkon«, na rob Kroparske gore. Pod nami smo uzrli s soncem obsijano Kropo in  prelep  pogled na Gorenjsko. Med počitkom nam je vodnica razlagala o Kropi, kjer so od 13. do 19. stoletja v plavžih talili železovo rudo bobovec in iz železa  kovali  žeblje.

Postopek je zahteval veliko oglja, kar so omogočali bukovi gozdovi Jelovice in tekočo vodo za pogon mehov. V kovnicah – vigenjcih so delali moški, ženske in otroci od jutra do večera in življenje žebljarjev  ni bilo lahko. Sonja nam je na tem kraju prebrala zelo lepo pesem Otona Župančiča z naslovom Žebljarska.

Kratek počitek po spustu izpod Črnega vrha.

Tudi na Jelovici je bilo nekaj podrtega drevja, vendar so poti dobro očiščene. Po več kot 500 metrih vzpona, smo se izpod Črnega vrha (1307m ) začeli spuščati proti Partizanskemu domu na Vodiški planini, kjer smo imeli naročeno zelenjavno juho in več vrst štrukljev. Zelo se nam je prilegel počitek v prijetni senci, kjer nismo čutili vročine.  Pred odhodom smo pod 530 let staro lipo naredili še spominsko fotografijo za naše zanamce.

Čudili smo se naravni sili, ki je izruvala  lepo raščeno smreko in jo položila preko poti.

Na vrsti je bil le še spust v Kropo in z vsakim korakom navzdol smo čutili, kako se dviga temperatura. Avtobus nas je pričakal pri Slovenski peči pod izvirom Kroparice in tokrat je bila klima na avtobusu res zelo dobrodošla. Zapeljali smo se skozi Kropo in iz ohlajenega avtobusa občudovali mogočne fužinarske hiše. Na koncu smo se zahvalili  šoferju in naši vodički, ki sta nas srečno pripeljala nazaj na Vrhniko.

Siti in spočiti Barjani pod lipo,  pred spustom v Kropo.

Zapisala : Majda Rihar
Fotografije: Andreja Mole in Sonja Zalar Bizjak