ponedeljek, 14.4.2014
V razmeroma hladnem jutru smo se Barjani ponovno odpravili proti Primorski, na Kras. Tokratni cilj je bil hrib Trstelj in še štirje sosednji vrhovi. Avtobus nas je pripeljal v vas Lipa, ki se nahaja tik ob vznožju Trstelja (643 m n.m.) in tu je bilo tudi izhodišče za naš pohod.
Dobro razpoloženi, za kar ima zasluge tudi mobilna »pekarija«, ki je istočasno pripeljala v vas, smo krenili navkreber po kamniti poti, skozi borove in listnate gozdičke. Po slabi uri hoje smo prispeli do Stjenkove koče na Trstelju, ki je bila na naše presenečenje odprta. Na soncu pred hišo smo si privoščili malico ter posladek naših rojstnodnevnic.
V veži koče sem opazila skromno tablo. S kredo je bil zapisan prav nič skromen jedilnik. Mmmmm…, kar sline so se mi pocedile, same dobre kraške jedi na žlico, pa razni štruklji in zavitki. Dobro za še tako zahtevne želodčke.
Malo kasneje smo se povzpeli do razglednika vrh Trstelja. Od tu se ponuja ob dobri vidljivosti razkošen pogled proti SZ na italijanske Dolomite, pa na naše Julijske Alpe in Nanos in seveda bližje našim očem, na Sveto goro, Trnovski gozd ter na zeleno Vipavsko dolino tam spodaj. Na JZ pa se v daljavi sveti morje. Pogled seže vse do Gradeža in Furlanske nižine. Res dobra razgledna točka. Žal so razgled motile meglice v daljavi. Škoda, bo treba priti še enkrat!
Pred kočo na Trstelju je bilo najbolj udobno mesto za malico
Travnike na vrhu Trstelja so krasile gorske logarice
Pohod smo nadaljevali proti naslednjim štirim vrhovom: Stol (629 m), Stolovec (563), Lešenjak (550) in Vrtovka (502). Pot po grebenu ni bila naporna. Naša vodnica Sonja jo je opisala takole: »malo gor, malo dol, pa spet gor…., vmes pa boste videli veliko zanimivega!«
Razgledna plošča je obetala širen razgled, vendar smo videli le bližnjo okolico
Stol in vsi naslednji vrhovi Črnih hribov so porasli z gozdom
In res. Šli smo mimo številnih kavern in jaškov iz 1.svet.vojne. Tod je namreč potekala rezervna obrambna linija avstro-ogrske vojske. Vodnica nas je opozorila na ostanek prastarega gradišča, na zanimiv in bogat rastlinski svet in še na marsikaj. Tako je naše presenečene poglede pritegnila dolga kolona nanizanih gosenic borovega prelca, ki mu zato pravijo tudi sprevodni prelec.
Na steblih borov smo videli sledove nabiranja smole v preteklosti
Pazili smo, da nismo pohodili kolon gosenic borovega sprevodnega prelca
Ne samo napis, tudi ostanki granatnih kraterjev in jarkov so nas opominjali na strašno trpljenje vojakov v 1. svetovni vojni
Vzpenjali smo se skozi mlad gozd, ki je nadomestil v požaru zgorele črne bore
Naš pohod se je zaključil. Še nekaj sto metrov hoje po asfaltu in že smo bili pri avtobusu.
Vožnja domov po očarljivi spomladanski kraški pokrajini je bila pravo razvajanje za naše oči. Med vožnjo po avtocesti pa se je marsikdo samo udobno naslonil nazaj in se zadovoljen predal dremežu in svojim mislim.
Besedilo: Alenka Lavrih
Fotografije: Andreja Mole in Sonja Zalar Bizjak