ponedeljek, 2.3.2015

Po nekajdnevnem deževju, smo se v četrtek, 26. 2. 2014 zbrali v lepem jasnem vremenu pred Osnovno šolo Ivana Cankarja na Vrhniki. Vožnja do Kozine je prav hitro minila, saj nam je vodnik Milan razložil, kje bomo hodili, kaj bomo videli in kdo so bili Tigrovci.

Ob Malnrjevem  malnu smo se seveda tudi slikali

To so bili mladi fantje iz teh krajev, ki so se uprli terorju italijanskega fašizma v času od 1933 do 1940. V spomin na te pogumne rodoljube so v Ocizli leta 2000 odkrili spominsko ploščo na Komunski hiši.

Na naravnem mostu pri Miškotovi jami

Po Cankarjevi kavi v Kozini smo se odpeljali do vasi Ocizla, kjer smo začeli s pohodom. Nisem si predstavljal, da je na Krasu lahko toliko tekoče vode kot smo jo videli. Pot je bila zelo razgibana, tako, da je bilo veliko spustov in vzponov, pa tudi kakšen padec na zadnjico bi se našel. Najprej smo ob potoku naleteli na zapuščen Malnrjev maln, ki je žal že v razpadajočem stanju.

Nedaleč stran stoji poseben hrast, kmalu zatem pa so se začele še zanimivejše posebnosti, kot so slap Žlebina, jama S-3, Jurjeva jama, Miškotova jama, naravni most, Maletova jama, Blažev spodmol in Ociska jama. Po zasluženi malici na lepo urejenem prostoru, pa smo nadaljevali pot do deponije materiala od izkopa predora Kastelec.

Barjani med cerkvico sv. Marije Magdalene in Ocizlo

Po nekaj sto metrih ob lepem razgledu na Ocizlo in cerkev svete Magdalene smo se povzpeli na pobočje hriba na katerem je bilo 18 kavern. Na vrhu pa so posejani bunkerji in strelski jarki. Ob koncu 6,2 km dolge poti smo ob vznožju hriba naleteli na čudovite grmičke bodeče lobodike z čudovitimi rdečimi jagodami. Malo višje pa smo prečkali potok na katerem je Cumpetov slap. Tik pod vasjo Ocizla pa je še Kromonov studenec, ki pa je bil na začudenje vodnika Milana brez vode.

Muzej v naravi – od orožja do orodja, …..

Tudi na tem pohodu smo imeli slavljenca in sicer Francija, ki nam je postregel z dobro kapljico, s katero smo si privezali dušo, posladkali pa smo se z dobrotami, ki smo jih bili deležni tudi na občnem zboru. Seveda brez: »Kolkor kapljic tolko let …« na Francijev račun ni šlo.

Kaj je lepšega, kot na tako bodečo lobodiko z rdečimi plodov

Dobre volje kot vedno in prijetno utrujeni smo se vrnili domov že v poznem popoldnevu.

Besedilo: Kržmanc Stane
Fotografije: Andreja Mole in Stane Kržmanc