sobota, 6.12.2014

Zadnji četrtek v novembru smo Barjani krenili proti Mojstrani. Vreme nam ni bilo naklonjeno, ampak deževalo pa le ni. Med vožnjo po gorenjski avtocesti smo si na postajališču Voklo privoščili »Cankarjevo kavico« in kmalu zatem prispeli v Mojstrano.

Slovenski planinski muzej nas je pričakal v oblačnem, a suhem, vremenu

Dan je bil namenjen obisku edinstvenega Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani. Svoj prostor je dobil ob vstopu v Triglavski narodni park in v dolino Vrat. Vas Mojstrana (641 m) leži ob izlivu Triglavske Bistrice v Savo Dolinko ima zelo bogato gorniško tradicijo in je tudi odlično izhodišče za številne pohode v Julijske Alpe in Karavanke.

Preizkusili smo se tudi v uporabi samovarovalnega kompleta

V muzeju si podajata roke preteklost in sedanjost. Bogata zbirka predmetov s pestro zgodovinsko pripovedjo, raznolikost fotografskega in arhivskega gradiva ter obsežna strokovna knjižnica nudijo obiskovalcem vpogled v množičnost in pomembnost planinske dejavnosti v slovenskem prostoru.

Andrej je praktično pokazal enega od načinov oskrbovanja planinskih postojank

V mansardi muzeja je stalna razstava, zasnovana kot muzejska pripoved, ki jo doživljamo skozi lasten vzpon na goro. Bogato filmsko, fotografsko in predmetno gradivo ter interaktivne vsebine so povezane v 11 vsebinskih sklopov:

1. Gore nas kličejo

2. Sem član planinske organizacije

3. Zbiram cilje in pot (Izberi pot, ki si ji dorasel!)

4. Pripravljam se na pot

5. V gore grem z vodnikom

6. Hodim po gorskem svetu in ga spoznavam

7. Če se zgodi nesreča

8. Ustavil sem se v planinski koči

9. Kot alpinist obiskujem domače in tuje stene in vrhove

10. Prispel sem na vrh (Osvojitev vrha je vmesni cilj, končni pa je varna vrnitev domov!)

11. Gore puščajo sledi (Naj ostanejo gore vedno svetišče tistih, ki iščejo sonca!)

V dvorani muzeja smo si ogledali predstavitveni film s planinsko tematiko, ki opisuje zgodovino, ljudi,  lepote in zanimivosti iz rastlinskega in živalskega sveta naših gora, predvsem Triglavskega narodnega parka, odpre pa nam duri tudi na tuje gore, kjer je že opazno stopala slovenska alpinistična srenja.

V pritličju muzeja je informacijski kotiček – svež vir informacij za planince in turiste za celotno območje Triglavskega narodnega parka. V avli pritličja pa se vrstijo občasne razstave ali srečanja s tozadevno tematiko.

Čas, ki smo ga prebili v muzeju ob slikovitem predstavljanju kustosinje Neli pa tudi našega Milana, je zelo hitro minil, čeprav smo se v njem zadržali več kot 3 ure. Izdali so nas prazni želodčki, nakar smo pohiteli na Kmetijo odprtih vrat »Pr` Železn`k«, kjer nas je čakalo kosilo.

Tako dobrih ajdovih žgancev z ocvirki in okusno obaro še nisem jedla, pa mislim da je še marsikdo enakega mnenja Res smo se prenajedli in je bilo nujno, da čimprej krenemo na pot proti slapu Peričniku (cca 5 km). Ta mogočen slap je nastal z ledeniškim preoblikovanjem Vrat. Med umikanjem ledenikov so vode izpod njih odnašale material in ga odlagale po dolinah. Nanešen material se je v Vratih sprijel v konglomerat, ki se vleče po levem bregu Triglavske Bistrice.

A je kaj trden most?

Še skupinski posnetek pred muzejem

Neverjetna barva Bistrice nas je nadvse očarala

Ker se je že začelo mračiti, se nismo vračali peš v Mojstrano, ampak je avtobus prišel po nas k slapu. Sledila je vožnja domov na Vrhniko, kamor smo zadovoljni in polni lepih vtisov prispeli okrog 17.00.

Besedilo: Nadja Francetič