sobota, 13.9.2014

Po deževnem poletju smo se razveselili sončne napovedi za ponovno srečanje Zimzelenov.

Pohod na Matajur z italijanske strani smo že večkrat prestavili, a danes smo šli zares. Dobro razpoloženi Milan nam je opisal našo pot do cilja:  Vrhnika – Nova Gorica –Kanal – Livek (mejni prehod) – vas Matajur in koča Rifugio Pelizzo (1320 m).

Naše izhodišče – koča Pelizzo na 1320 m

Med vožnjo smo najprej izmenjali poletne novice, ko pa smo zavili v dolino Soče, je Milan začel s svojim predavanjem o tem skrajnem južnem delu naše dežele. Tudi o življenju prebivalcev, ki so še ostali ne samo v dolini, ampak tudi na vseh pobočjih in grapah.

Odprta bodeča neža s čebelico sta nama obljubljala lepo vreme

Ko smo se dvignili na prehod Livek, je skozi gosto meglo posijalo sonce in obljubljalo veličastne razglede na vse strani. Po ozki asfaltirani cesti smo se peljali mimo vasi Matajur do planinske koče Rifugio Pelizzo. Že pri koči so se razgledi proti zahodu in jugu meglili in prav v daljavi se je videla črta vremenske fronte.

Vrh Matajurja nas je vabil in začeli smo se vzpenjati po travnatem pobočju. Ustavljali smo se ob »cvetličnih šopkih« bodečih než, ob apnenčastih skulpturah v kamnitem gozdu in ob jesenskih gorskih rožicah, ki so še cvetele: preobjede, svišči, volnatoglavi  osati, tudi kakšen rožnati gadnjak ali kačjak, po novem imenovanju, smo odkrili v visokih travah. Po eni uri smo osvojili vrh Matajurja (1641 m), mejno goro Beneških Slovencev, ki jim je dajala moč v boju za narodov obstoj.

Razgledi proti zahodu so bili samo do Breginjskega kota, s Kobariškim Stolom in Polovnikom pod nami, drugo so že zagrinjale megle. Proti vzhodu je bilo lepše, videli so se: Kaninska skupina, Julijci z Mangartom in Jalovcem, Krn, greben Krnčice, Mengore, Banjšice in na jugovzhodu Golaki. Počutili smo se kot palčki med temi veličastnimi velikani. Nekateri med nami so osvojili že veliko teh vrhov, drugi smo jih občudovali iz varne razdalje. Ker je vrh lepo zaobljen, so postavili tudi manjšo kapelo.

Domačini jo množično obiščejo na Veliki šmaren. Poleg razgledne plošče je še mejni kamen med Italijo in Slovenijo. Da bi lepo vreme zdržalo do večera, je Milan prebral molitvico v skrajno zahodnem narečju: »Gaspuod, jest niésàn uriédan, de stópiš pod mojò striého, pa ráci ‘no samó besjédo an ozdràvjena bo mojá duša.«

Brez skupinske slike na vrhu ni šlo

Do avtobusa smo se spustili mimo zaprte slovenske planinske koče »Dom na Matajure«. Srečevali smo mlade in starejše pohodnike, ki so nam na pozdrav «Dober dan« prijazno odzdravljali po  slovensko in še italijansko.

Da bi ulovili še kaj sončnih žarkov, smo se odpeljali navzdol do Livka in spet navzgor do Livških Raven, kjer se začne greben Kolovrata. Na enem izmed vrhov Na gradu (1115 m) je muzej na prostem: alpska trdnjava iz I. svetovne vojne.

Obnovil jo je Kobariški muzej z denarjem EU in Fundacije »Pot miru po Posočju«. Tukaj je potekala »linea d’ armata«, tretja obrambna črta italijanske vojske. Leta 1915 so Na gradu zgradili najbolj utrjen del celotnega italijanskega obrambnega sistema. V njem so generali varno nadzorovali bojne igre, ko so njihovi vojaki premikali krvavo bojno črto na Banjšice, Mengore, Mrzli vrh, Krn, Krasji vrh in Rombon.

Topničarji so sejali smrt po avstrijsko ogrski prvi bojni črti, uničevali nasprotnikove oskrbovalne poti, zaledne enote in oporišča. Šele leta 1917 so jih bavarski vojaki pregnali in tako prispevali h koncu I. svetovne vojne.

Zmogli smo tudi sliko pred slovenskim planinskim domom

Sedaj, ko praznujemo 100. obletnico začetka te krvave morije, so v opomin obnovili jarke, topovske položaje, opazovalnice in podzemne bunkerje. V zeleni tišini smo si ogledovali to alpsko trdnjavo, ki v človeku obudi grozo in žalost za vsemi temi izgubljenimi življenji in ves nesmisel v besedi »vojna«. Razvedril nas je šele razgled po čudoviti dolini lepotice Soče in hribov, ki jo obkrožajo.

Še spominska slika z vrha z imenom Na gradu 1114 m

Zapustili smo žalostni Kolovrat in se odpeljali proti domu. Še vedno je sijalo sonce, ko smo prišli na Vrhniko. Zelo lep pohod je bil za nami. V mislih so bili z nami tisti Zimzeleni, ki so si želeli na Matajur, a so jih bolezenske težave zadržale doma.

Besedilo: Marinka Štular
Fotografije: Joža Miklavčič in Vinko Sluga