četrtek, 2.6.2016

Le kje je ta Kršičevec, ki je v programu za četrtek, 26. maja?!
Seveda, nekje v kraški pokrajini, vzhodno od prijazne vasice Juršče v Pivški kotlini.

Planinska sekcija Juršče je z informativnimi tablami lično opremila začetek poti.

Spomenik padlim v I. in II. svetovni vojni, postavljen na mestu, kjer je leta 1949 granata pokončala nekaj vaških otrok.

Z avtobusom smo se odpeljali proti Postojni in naprej proti Pivki. Po nekaj kilometrih ozke makadamske poti smo prispeli do mirne  odmaknjene  vasice Juršče. Na njenem začetku stoji lepo obnovljen vodnjak, na sredi vasi pa  dve tabli z opisom značilnosti teh krajev.

V pravo okolje sodi pravi pastirski pes – kraški ovčar.

Od tu smo se odpravili po široki kolovozni poti proti našemu cilju. Sonček nas je lepo pozdravljal in pogrel, tako da smo hitro odložili vrhnja oblačila. Že kmalu smo opazili  ogrado, znotraj katere so se po travnih zaplatah med skalovjem pasle ovce. Takoj so nas opazili trije ovčarski psi in nas pozdravljali z laježem. Sicer pa so najboljši čuvarji ovac.

Potonike so rasle v večjih nasadih, ta s kamnom v ozadju je prav klical po fotografiranju.

Neverjetno lep šopek francoskega lana.

Kolovoz se je kmalu zožil v potko, ob kateri so se po travi bohotile pomladanske  cvetice:  bele narcise, ki jim domačini pravijo bedenice, peresaste bodalice,  navadni zlati koren, mračice, francoski lan, veliki šopi  potonik, ki so bile videti, kot bi jih nekdo posadil na njihovo mesto, pa odcveteli kosmatinci, dišeče šmarnice – botanični vrt.

Dovolj je bilo občudovanja cvetja, v hrib bo potrebno.

Med potjo nas je presenetilo tudi brezno in kmalu smo prispeli do drevesa, kjer je bil napis Lipa. Kaj hitro smo na levo od naše poti  zagledali lipe (14 dreves), združene kot bi bilo eno drevo. Pot se je lepo vzpenjala po kraškem redkem gozdu in že smo zagledali klopco pod zadnjim vzponom.  Do razgledne table na Kršičevcu (1091 m) pa smo imeli še slabih 10 minut. Z vrha smo imeli lep razgled do Snežnika, Vremščice, Nanosa, Julijskih Alp, Kamniško Savinjskih Alp…

S spletnih strani znano rogovje je naznanjalo vrh.

Skupinska na vrhu Kršičevca.

Po krajšem postanku za malico in obveznem skupinskem fotografiranju smo se odpravili po drugi poti v dolino. Med potjo smo še vedno lahko občudovali rožice, kar je še malce podaljšalo naš pohod, saj jih je bilo res veliko in vse so bile vredne naših pogledov. Po prihodu na naše izhodišče pri Turistični kmetiji Cunar smo si privoščili pravo kosilo.
Hvala vodniku Milanu za izvedbo čudovitega pohoda.

Besedilo: Cvetka Berginc, Slike: Jana Marušič, Stane Kržmanc, Simon Kogovšek in Milan Jerman