sobota, 12.10.2013

Težko pričakovani jesenski torek, 8.10.2013. Vreme nič kaj obetavno za pohajanje, pa kljub temu smo se pohodniki Zimzeleni zbrali ob 7. uri na dogovorjenem mestu. Vsi radovedni in polni pričakovanj, kam pa danes?

Ena od pohodnic ob taki vremenski napovedi vedno nosi dva dežnika s seboj, zato smo bili prepričani:  “Vreme bo (brez dežja)!” Tokratni vodič Milan Jerman nam je že na začetku poti povedal, da gremo raziskovat Krvavec. Nahaja se v Kamniško Savinjskih Alpah, kjer je zimsko športno smučišče in množica planinskih poti.

Tak pogled nas je pričakal na Planini Jezerca, jesen v vsej svoji barvni paleti

Pot nas je vodila skozi Cerklje na Gorenjskem  proti Ambrožu, nato pa po vijugasti cesti skozi gozd do planine Jezerca, kjer je urejeno veliko parkirišče. Od tam  smo pogledovali proti  zelo strmim in visokim vrhovom. Kar nekaj  pomislekov je bilo,  ali bo šlo. Kako bo šlo?

Veselo razpoloženi smo se zlagoma vzpenjali do planšarije Pr” Florjan, kjer nas je na 1525 m okrepčala dobra jutranja kavica in temeljito zbudila. Dvomov, ali bo šlo, ni bilo več. Višinski zrak in prijetna pot nas je nato vodila strmo čez travnata pobočja in pašnike. Tu in tam sta nas  veselo pozdravljala še kakšna zaspana rožica in metuljček.

Pr`Florjan smo ob takih lepih rožah popili jutranjo kavo

Ko smo se ozirali naokoli, so nam meglice zastirale poglede na okoliške vršace. Na poti okrog nas je na terenu   ogromno sodobnih objektov, smučarskih prog različne zahtevnosti, ki jih s polno paro urejajo in pripravljajo na zimsko obratovanje.

Med potjo smo izvedeli  veliko zanimivosti od nastanka tega središča do danes. Z razvojem turizma in smučišč se je ta  visokogorska planina  zelo spremenila in pridobila ceste, elektriko in pitno vodo za živino in ljudi.

Ustavili smo se tudi pri kapelici Marije Snežne. Postavljena je bila po Plečnikovih načrtih leta 1929 in je sezidana iz kamna, kot so bile nekoč pastirske bajte.

Starejši mladinci med staro cerkvico Marije Snežne in mladim TV stolpom

Še  vreme se nas je usmililo in nam  postreglo z nekaj sončka, da smo občudovali prekrasne jesenske barve, ki so nam pričarale mavrico za dušo in oči. Počasi smo se vračali nazaj na planšarijo. Ker pa smo imeli med nami pohodnico  Anko z okroglo obletnico,  nas je pogostila s pijačo in dobro malico. Hvala ti kolegica in še veliko zdravih sončnih dni!

Naši trije “zlati repki” in del prehojene poti v ozadju