sobota, 10.1.2015

V torek zjutraj smo se Zimzeleni odpeljali z avtobusom na pohod v neznano. Vremenska napoved ni bila ravno prijetna. Napovedovali so oblačno, vetrovno in naj bi bile tudi možne rahle padavine. K sreči se napoved ni uresničila. Kmalu se je prikazalo sonce. Imeli smo čudovit zimski dan.

Skupinska pred Lavričevo kočo na Gradišč

Avtobus smo zapustili v Stični. Tukaj stoji  cistercijanski samostan, ki je najstarejši  v  Sloveniji. Samostan je ustanovil oglejski patriarh Peregrin leta 1136. Prvi menihi so verjetno prišli iz Francije. Po legendi jih je med tem, ko so iskali primeren kraj za samostan, stalno spremljal ptič , ki je  neprestano prepeval «Sit hic«  (lat. Tu naj bo).

Na označenem kraju so ga postavili. Ptič pa je ovekovečen v  stiškem grbu. Samostan so večkrat napadli Turki. Razpustili so ga 1784. Rokopise, ki so jih prepisovali menihi,  pa shranili v Narodni in univerzitetni  knjižnici v Ljubljani  in Dunajski dvorni  knjižnici. Zelo znan je t. i.  Stiški  rokopis v slovenskem  jeziku iz prve polovice 15. stoletja.

Menihi so se  vrnili okoli leta 1898. Začeli so tudi z izobraževanjem prebivalstva. Tu sta  gimnazijo obiskovala  tudi A. Tomaž Linhart in Jakob  G. Petelin.

Zdaj se  menihi  ukvarjajo predvsem z gospodarsko dejavnostjo. Sadijo in gojijo  zdravilne rastline za raznovrstno uporabo. Zelo znan je bil  pater Simon Ašič. Izdal  je več knjižnih pripomočkov o nabiranju, predelavi in uporabi zdravilnih rastlin. Z navodili je želel pomagati ljudem, ki zaupajo v zdravilno moč rastlin za lajšanje njihovih  telesnih bolečin in duševnih stisk.

Iz Stične smo krenil na pohod po planotah v njeni okolici. Po lepi gozdni poti smo skozi vas Mekinje prišli na vzpetino  Gradišče. Tu stoji lepo urejena Lavričeva koča. Za njeno obnovo so uporabili samo naravne materiale (les, kamen). V kleti imajo v skalo izdolbene predale za  shranjevanje  ustekleničenega vina.

Domiselno oblikovana ležišča za buteljke v obliki zemljevida Slovenije

V šotoru za kočo so razstavljeni  kipi iz lesa,  ki so jih naredili domačini, na šotorskem krilu pa tudi njihove risbe. Po okrepčilu in kavici nam je prijazen domačin odklenil cerkev,  ki  stoji  v bližini doma. Cerkev je posvečena sv. Nikolaju. Prvotno je tu stala kapela, zgrajena okoli leta 1250.

Z Gradišča je lep razgled na Ivančno Gorico, Muljavo, Goteniški Snežnik,  Kočevski Rog, dolenjsko gričevje in hribovje v Suhi  krajini.

Štirje korajžni so zavzeli vzpetino

Pot smo nadaljevali proti Pristavi. To je manjši zaselek na prevalu. Ko smo se približevali  tej lepi vasici,  smo upočasnili korak zaradi zanimivega pogleda na to kmečko turistično vas. Pozdravila nas je  lepo urejena okolica hiš, bele s peskom posute poti in pokošene trate. Prijazne lesene hiške, obnovljeni kozolci, čebelnjaki  ter  nova otroška igrišča. Na igrišču so igrala, vsa narejena iz lesa. Vsako igralo ima tudi izdolbeno podobo neke živalce. Na severni strani vasi je  zgrajeno parkirišče za avtodome s sanitarijami, tudi v lesu. Človek je vesel in navdušen nad vaščani, ko vidi, kaj se da narediti, če so ljudje  složni in pripravljeni sodelovati.

Nad vasjo stoji spomenik (betonski kvader) prvim  ustanoviteljem  manevrske strukture Narodne zaščite (7. 9. 1990).

Kdo pravi, da nismo bili na vrhu Pristave?

Na  sosednjem griču stoji cerkev sv. Lampreta. Postavljena je na mestu nekdanjega gradu. V njem je prebivala vojvodinja Virida, ki je bila žena habsburškega vojvoda Leopolda tretjega. Virida je bila po ljudskem izročilu dobra z reveži, milostna s tlačani in darežljiva do menihov v cistercijanskem samostanu, kej je tudi pokopana. Ob stiški cerkvi se še danes vidi nagrobna  plošča Viridinega nagrobnika. Na njem je grb plemiške družine Visconti iz Milana, katerega članica je bila tudi Virida.

Iz naravnih materialov in v naravnih oblikah izdelano otroško igrišče, da se nekateri …

Pot smo nadaljevali do vasi Metnaj. Na robu vasi stoji cerkvica sv. Magdalene. Na zunanji steni je še vidna sled  freske sv. Krištofa, delo Janeza Ljubljanskega. V vasi smo se ustavili na kmečkem turizmu Miglič. Lakoto smo potešili z obaro in domačim kruhom. Po okrepčilu smo pešačili po lepi, ampak za noge ne preveč prijazni asfaltni poti do Stične. Tam nas je čakal avtobus. Utrujeni,  vendar zadovoljni, smo se odpeljali na Vrhniko, prečuden kraj.

… niso mogli upreti spominom na mlade čas

S polnimi želodci smo zapustili Metnaj in cerkvico sv. Magdalene

Besedilo: Marta Popit
Slike:  Milan Jerman