ponedeljek, 16.3.2015

V torek je šlo vse po planu. Čakal nas je čudovit hrib, vrh Sv. Trojice nad Pivko. Pozdrav sonca, dobra volja, veseli Barjani, dva vodnika,  modern avtobus, dober šofer… Logatec, Postojna, Pivka in kavica pri Šešlju.

Obnovljeni pašniki so nas spremljali ob poti proti našemu cilju, še daleč pred nami

V Pivki smo videli edino krožišče, ki ponazarja, kako deluje vodni krog na Pivškem. Zaradi neenakomerno porazdeljenih padavin in prevotljenega dna doline Pivke prihaja do velikega nihanja gladine podtalnice. Ob visokih vodah pa nastane v dolini  več  jezer, tudi do sedemnajst. Šofer nas je odložil  v Slovenski vasi, od koder nas je čakalo malo več kot tri ure hoje. Na informativni tabli smo videli,  da je na tem območju doma bogato rastlinstvo in živalstvo, ter da je tu veliko prehodov divjadi  od vsepovsod, tudi  iz Hrvaške.

O Petelinjskem jezeru ni bilo niti sledu, vso vodo je »popilo« kraško podzemlje

Tu smo se morali odločiti. Levo ali desno?

Iz Slovenske vasi smo najprej hodili po gozdnih poteh, okrog pa občudovali številne pašnike. Enega smo tudi prečkali in si ga še posebno zapomnili po zelo zanimivih vratih. Kmalu smo se začeli vzpenjati v hrib in postalo nam je toplo. Opazovali smo zanimive borovce, tudi  kakšen brinov grm. V bližini smo zaslišali hrupna vojaška lovska letala, ki so kar precej dolgo  krožila nad nami, kot orli.

Izbrali smo levo severno pobočje, da smo še malo podoživeli zimo.

Na zadnjem delu poti smo še ujeli malo snega, ostanek poslavljajoče zime. Pot nas je vodila še skozi bukov gozd, kjer nas je opogumil napis »ŠE MALO«  in  res smo kmalu prišli iz gozda na goličavo in zagledali vrh. Malo pod vrhom je obnovljena cerkev Svete Trojice, ki ima temelje iz 17.stoletja. Razgled se nam je razširil na Javornike, Snežnik in Nanos v megličastem ozadju. Pod nami naj bi bila vidna Palško in Petelinjsko jezero, a kaj ko je ravno mesec marec- sušec, ki je letos opravičil svoje ime.

Višje smo se vzpenjali, lepši je bil razgled na Pivško kotlino in okolico

V zavetju  cerkvenega zidu smo se okrepčali, naredili eno lepo spominsko fotografijo, zapeli tistim, ki praznujejo  rojstni dan in požigosali planinske knjižice. Uživali smo sončne žarke, sveži zrak in preganjali gripo.

Nekateri so na vrhu vtisnili žige v svoje planinske dnevnike

V dolino smo se vrnili po drugi poti in spet so nas  spremljale »železne ptice« in njihov nadležen zvok. Na koncu poti v dolini Vlačno je bil avtobus kljub vsem lepotam zelo dobrodošel.

Potem je sledil počitek, malica in uživanje v zavetju kamnite stene cerkve

Za slovo od lepega kraja, skupinska fotografija

Na Vrhniki smo se zahvalili  Sonji in Frenku  za dobro vodenje in srečno vrnitev, šoferju pa za umirjeno vožnjo.

Napisala Majda Rihar
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Andreja Mole, Stane Kržmanc