torek, 27.5.2014

Končno sta naša prijazna vodnika Elica in Milan uspela naročiti lep sončen dan, da sta nas Zimzelene po mesecu hladnega in slabega vremena odpeljala na izredni četrtkov pohod.

Zapeljali smo se čez Col mimo  vasic Kovk in Otlica do Predmeje, kjer smo zapustili avtobus. Med vožnjo smo se še vedno čudili razdejanju , ki ga je po gozdu napravil nedavni žled.

Pri spomeniku Vodi in Josefa Ressla  začetek naše poti

Kjer je burja vsakodnevni pojav, so skrivenčena drevesa

Od Predmeje smo se po senčni gozdni poti povzpeli na Čaven do Bavčerjeve koče (1242 m), kjer nas je pričakala prijazna oskrbnica. Po kratkem postanku smo se spustili približno 200 m nižje na planoto Mala gora. Ta gora je »simbol trdega dela in lepih spominov.« Tu so namreč kmetje iz okoliških vasi do leta 1964 kosili travo in  seno na vejah prepeljevali v dolino. V spomin na te čase je ostalo zatočišče iz sena in bivak ter vsakoletni Velikonočni pohod.

Kadar čez gozdove rjovejo viharji… kataklizma?!

Planinci in prijatelji iz Kamenj so leta 2000 na temeljih starega bivaka postavili novo prijazno kočo, ki vabi ob nedeljah.

Pred kočo na Mali gori

Od tod je tudi lep pogled na skalne prepade Kuclja, globoko navzdol pa po Vipavski dolini.

Vrnili smo se po krožni poti nazaj h koči Antona Bavčerja. Med prijetnim sprehodom ob skrivenčenih od silne burje prepihanih drevesih smo opazovali značilne rastline: narcise, šmarnice, avrikelj, Jacquinov ranjak, alpski srobot itd.. Samo tu domuje tudi rebrinčevolistna hladnikija. Na robu Male gore so nas presenečali mogočni podrti kamniti sestavi – kamen, kamen in še enkrat kamen med bornimi travami.

Neizmerna moč razmakne skale, da Jacquinov ranjak vstane v novo pomlad

Zelo se nam je mudilo na obljubljeni bograč in kavo. Po kosilu in prijetnem klepetu smo se zadovoljni vrnili proti Predmeji, kjer  je čakal  šofer Boris  in nas polne lepih vtisov odpeljal na Vrhniko.

Z Male gore po krožni poti  nazaj na Čaven

Zapisala: Marjana Kolenko
Foto: Sonja Zalar Bizjak, Joža Miklavčič