torek, 4.6.2013

Tako lepo smo načrtovali naš naslednji pohod, vremenska napoved za torek pa je bila “spet dež”. Kam zdaj? Samo na skrajnem SV naj bi bil sončen otoček. Pohorje je tako veliko; že trikrat smo ga raziskovali, vsakič je narava v drugačni preobleki. Včasih je bolj surova, ko pa posije sonce, se vse omehča.

Naš cilj je bil Slovenjgraško Pohorje. Zgodaj smo vstali, podremali do Velenja in zavili proti Mislinjski dolini. Cesta pelje ob reki Paki, skozi sotesko, ki je tako ozka, da je prostor le za cesto, reko in nekoč železnico. Huda luknja je velika kraška jama, je pa v okolici še 20 dostopnih jam in votlin, oken, kraških stebrov… V strmih stenah raste redka jegličevka kortuzovka v veselje botanikov. Soteska se konča, kjer je razvodje reke Pake in Mislinje. Slednja se zaradi geoloških sprememb izliva v reko Dravo.

Kraj Mislinja je sedaj tako znan, da nas je bolj zanimal Mislinjski jarek, dolg 9 km, ki se zajeda v pobočje Pohorja. Zaradi rudnega bogastva, lesa in  vodne energije so ljudje začeli oglariti, razvile so se glažute in fužine znane fužinarske družine Zois. Z razvojem industrije je vse utonilo v pozabo.

v Turiški vasi je znameniti križni kozolec v obliki grškega križa, ki je svetovna redkost v oblikovanju lesa.
Tako smo prišli v Slovenjegraško kotlino, kjer naj bi bi bilo nekoč jezero.
Ker smo bili namenjeni na Kope, smo zavili z glavne ceste na legensko teraso skozi zelene gozdove proti vrhu. Sem in tja so raztresene samozadostne kmetije.

Ustavili smo se pred Grmovškovim domom pod Veliko Kopo, ki je sedaj tudi smučarsko središče z obsežnimi smučišči. V dolini je že pomlad, na planoti je močno pihalo, sneg je komaj skopnel, nekatera drevesa še niso ozelenela, da o cvetju, ki smo ga pričakovali, ni duha ne sluha, razen komaj kakšna kronca.

Naš prvi cilj je bil najvišji vrh Pohorja, Črni vrh (1534 m). Pot nas je vodila skozi smrekove gozdove, po fratah in bornih pašnikih  malo navzdol in spet navzgor. Z vrha  smo se hitro pobrali, ker je neusmiljeno pihalo. Razgledi na severno dravsko  in južno mislinjsko stran so se vseeno lepo odpirali. Tako kot mnogi pred nami, smo občutili, da je ta zeleni klobuk zračni filter med Mariborom in Slovenj Gradcem.

S Črnega vrha smo nadaljevali pot do Jezerskega vrha in se spustili do Ribniškega jezera, ki leži med nizkim ruševjem. Po urejeni leseni sprehajalni poti smo prišli prav do vode. Visoka barja na planotah Pohorja so nastala zaradi vododržne magmatske podlage. So brez pritoka in odtoka, a ne presahnejo. Šotni mahovi se nalagajo in se spreminjajo v šoto.

Ko je posijalo sonce, se je voda zasvetila, kot bi pogledal v zemeljsko oko. Na žalost še ni bilo lokvanjev in brenčečih prebivalcev. Nato smo se ustavili v Ribniški koči na malici, odpočili noge in čas je bil, da se vrnemo na Kope. Veter se je umiril in pot je bila zanimivejša. Na koncu nam je Elica obudila spomin na leto 2004, ko smo se na našem drugem pohodu na Pohorju dogovorili za ime naše skupine, kar mi še danes lepo zveni.

Pomeni mi prijateljstvo, vedoželjnost in raziskovanje naše čudovite dežele ob pomoči velikega znanja Elice, Sonje in Milana. Na Kopah nas je čakal topel avtobus in v dremežu so se nam prikazovala bajeslovna bitja iz pohorskih pravljic.

Zapis: Marinka Štular
Foto: Joža Miklavčič