December 2014. Spet dež, sem gledala mokri asfalt in oblake nad Krimom med hojo proti Športnemu parku Bevke, kamor so se Sončki pripeljali z avtobusom. Po kavici in zadnjem klancu za vasjo, smo obstali na robu osamelca Kostanjevica.

Med razlago o nastanku Ljubljanskega barja, sem si čez koruzne njive, travnike in jelše zlahka predstavljala, kako je bilo tu pred pet tisoč leti, ko so na jezeru živeli mostiščarji.

Kolona Sončkov je zakorakala v megleno barjansko dopoldne

Gozdna tla barjanskega osamelca Kostanjevica so bila mahovnato zelena

Po gozdni poti levo smo dosegli greben in se spustili navzdol ob meji med dolomitom in peščenjakom, glavnima kamninama na osamelcu. Še nikoli se mi Kostanjevica ni zdela tako lepa, kot ravno ta torek. Po stezi in zelenem mahu, ki prerašča tla pod jelkami, smo se sprehodili do Malega blatca/Malega placa, najjužneje ležečega visokega barja v Evropi.

Tu je mogoče najti avtohtone rastline kot so šotni mahovi, šaši, mesojedo rosiko, munec. Mali plac, ki so ga ljudje z nestrokovnimi posegi skoraj uničili, je naravni rezervat in od leta 2008 sestavni del Krajinskega parka Ljubljansko barje. Po krožni poti smo obšli močvirje, kjer živi, tokrat očem skrita, močvirska sklednica, edina avtohtona vrsta želve pri nas.

Mali plac je zagrinjala skrivnostna meglica

Slika za spomin z obljubo kolesarskega obiska v poletju

Zrak je dišal po iglavcih, ko smo zapuščali Kostanjevico ter se po bližnjicah približali Jurčevemu šotišču, naravnemu spomeniku državnega pomena. Preraščajo ga breze in rastlinje visokih barij, pod njimi pa je vidna plast šote, ki je bila nekoč debela 6 m, a je zaradi uporabe za kurjavo, dodajanja vrtni zemlji v preteklosti in preperevanja, na Barju skoraj izginila.

Čez močvirne travnike proti Jurčevem šotišču

Tole je ostanek nekoč šest metrov debele plasti šote

Pričelo je rositi. Po cesti smo se bližali Drenovem griču in pred nadvozom nad avtocesto krenili levo proti Sinji gorici. Naše klepete pod dežniki, je čez bližnje njive spremljal trop srn, fazan v grmovju pa je v nizkem letu zamenjal zavetje. Ob poti čez Tojnice so v narasli Ljubljanici uživale race, čaplja pa je v kljunu odnašala plen, a preden je pojedla kosilo, smo mi že bili na Vrhniki.

Mimo Sinje Gorice smo se napotili proti Vrhniki

Prehojena pot je bila marsikomu neznana, a ravno prav dolga. Vreme, ki se je morda zdelo kislo, je Ljubljansko barje ovilo v pravljičnost in me prevzelo, vse je bilo malo drugače.

Marija Dolinar
Fotografije:  Sonja Zalar Bizjak in Danica Kos