ponedeljek, 13.1.2014

Meglena koprena je še zakrivala okoliške hribe, ko nas je avtobus  peljal v Podlipsko dolino. Vas je še počivala v jutru. Le Podlipščica je bučala pod mostom in tekla dalje po dolini. Po cesti proti Smrečju smo se med pašniki in obrobju gozda pripeljali do avtobusne postaje pri zaselku Samija ter izstopili.

Od kažipota in mimo zaselka Samija v Smrečju nad Podlipo …

Krenili smo desno po cesti mimo kapelice in  hiš ter se podali čez pašnike v gozd. Pot se je razcepila levo proti Celarjem, kjer so nekoč kopali železovo rudo, a mi smo šli naravnost v gozd. V gozdovih bukev, smrek in tudi borovcev rastejo očem skrite blagajane (blagajev volčin), ki so poleg planike prva zavarovana rastlina v Sloveniji (leta 1898).

… smo se skozi gozd povzpeli na greben Križavca.

Nad kmetijo “Zakajnc” smo občudovali mogočen beli gaber, …

Čez čas smo opazili  v podrasti zimzeleno bodiko (ilex), ki je v Sloveniji tudi zavarovana rastlinska vrsta. Prišli smo do vrha Križavca in se po travnatem pobočju spustili do Kajndola, prečili cesto za Žažar in se po kolovozu spet napotili v hrib. Gozd je dišal po grapah, vodi in listju. Gola pobočja so bila sveže zelena, spodaj pa je ždela Podlipa. Pogledi so nam begali po okoliških hribih posutih z zaselki in samotnimi kmetijami.

Spustili smo se do zaselka Kajndol, skozi katerega pridemo iz Podlipe v Žažar ali do Vrzdenca

Med kramljanjem pohodnikov se je v krošnjah nad nami občasno oglasila ptica, mi pa smo dokaj hitro prišli do “polharske koče” ter se nato po stezi povzpeli na Križmanov vrh. Sledil je spust po gozdni strmini in po cesti mimo kmetije “M’klav”, nato pa smo skozi bukov gozd  že zagledali sonce in kamnolom nad “Podčelom”.

Po nekaj korakih smo prišli  ob  kmetiji pri “Ciril” do dna doline in dalje hodili po kolovozih. Po “preizkusu vzdržljivosti” na “morostnih” terenih, smo prišli do cestne povezave z Ligojno in  zavili desno na Staro Vrhniko. Dan se je že prevesil v drugo polovico, ko smo čez tankovsko cesto in Kačjo vas  po ulicah Vrhnike  prispeli do cilja.

Pri “polharski koči” smo se okrepčali

Tik nad Podlipsko dolino je Tatjana izbrala prostor za skupinsko fotografijo

Zaključili smo z novoletnim kosilom »Pri Kranjc«. Veselih obrazov smo poslušali poročilo: v letu 2013 smo prehodili nad 200 km, dosegli nad 11000 m skupnega vzpona s poprečno 35 pohodniki na pohod. Iz navedenega sledi, kar vsi dobro vemo, da se v skupini vsak posebej in vsi skupaj dobro počutimo tako zaradi nas samih,  kot tudi zaradi kvalitetne priprave pohodov  s strani planinskih vodnic Sonje Zalar Bizjak in Sonje Repnik ter njunih mož Vojkota in Viktorja.

Dež in traktor sta poskrbela za blato na kolovozu ob potoku Podlipščica

Njihovo delo temelji na prostovoljstvu in ga bogati srčnost. Zato vemo, da bomo skupaj hodili v hribe, dokler nam bo zdravje dopuščalo. In bom tudi jaz tokrat zaključila z verzom, ki pozdravlja pohodnike pred Iztokovo kočo na Golakih (podoben napis je na skali pri zavetišču pod Špičkom):

»Hodi v hribe, dokler je čas,
ker prišel bo čas, ko ne bo več časa.
In kmalu bo ta čas.«

Skozi Staro Vrhniko proti našemu cilju – na Vrhniko

Čeprav je ta pot zelo blizu našega doma, je  pred današnjim pohodom nismo poznali (GPS Srečo Kenk)

Zapisala: Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Danica Kos, SR (komentar)