nedelja, 26.10.2014
Skozi Škofljico in Pijavo Gorico smo se po razmeroma ozki Želimeljski dolini, ki je nastala vzdolž tektonske prelomnice, pripeljali v Želimlje ter pri gasilskem domu začeli s hojo. Nejeverno smo zrli v nebo, od koder je narahlo rosilo. Završale so kape in vetrovke, nahrbtniki pa so zasijali v živih barvah zaščitnih prevlek.
Ko smo se po stezici vzpenjali med šumečim listjem pod nogami, …
Pri zadnjih hišah smo se po desnem robu doline dvignili na gozdno pot in se razgledovali na strme stene ter številne zaselke na levi strani doline. Čez čas smo se obrnili na markirano pot in čez Strmec nadaljevali po dolomitnem grebenu, poraslem z bujnim resjem tik pred cvetenjem. Razveselil me je ruj, ki se ga na tem področju nisem nadejala, a se kot avtohtona rastlina tu dobro počuti.
… nas je presenetil del pobočja, porasel z rujem, že odetim v žareče rumeno rdeče barve…
Pri Domu na Kureščku so nam z dobrotami postregle slavljenke
Presenetili so šopki trobentic, kot da je tu gori pomlad preskočila jesen in zimo. Po ozki stezi mimo Starega gradu smo nad strmo dolino desno pod nami opazili vas Selnik in zgoraj vas Golo. Zdelo se mi je, da hodim po pravi planinski stezi, s katere smo naenkrat prišli na planoto vasi Rogatec in se sprehodili skozi. Kolono pohodnikov je ponovno zakril gozd.
Nadaljevali smo mimo Križevega pota do romarske cerkve na Kureščku, …
Mimo prvih hiš v vasi Visoko smo se vnovič zagrizli v strmino. Odcep poti levo je s smerno tablo vabil proti Turjaku, mi pa smo prečili asfaltno pot in se ustavili pri Domu na Kureščku. Po nekaj metrih asfalta smo ob postajah Križevega pota skozi dišeče smreke zagledali travnat vrh in romarsko cerkev na Kureščku. Po ogledu zlato sijoče notranjosti cerkve s Kraljico miru v glavnem oltarju, smo v tihoti zapuščali cerkev in skozi gozd sestopili nazaj na travnik vse do asfalta.
… ki je edina cerkev v Sloveniji, posvečena Mariji, kraljici miru
Čez breze smo v meglicah zagledali vas Dobravico
Na križišču smo zapustili markacije in po gozdnih poteh nadaljevali hojo skozi vas Golo do cerkve Svete Marjete, od koder smo se začeli spuščati in še v strmini zagledali vas Klado. Pri kapelici na koncu vasi smo se podali desno v gozd v smeri doline. Preostalo nam je še prečenje terena, kjer še vedno leži po pobočju nešteto od žleda podrtih bukev, nato pa smo kmalu na razgledišču pod nami opazili Gimnazijo Želimlje in tudi naš avtobus.
Po sprehodu skozi vas Golo smo se povzpeli do cerkve sv. Marjete, ki je skupaj s prazgodovinskim gradiščem razglašena za kulturni in zgodovinski spomenik
Spoznali smo tudi vas Klado, zavili čez travnik in se spustili po kolovozu v dolino, …
Na poti domov se je sonce zadovoljno smehljalo, jaz pa sem se spomnila, da so bili tokrat razgledi večinoma zakriti z oblaki. Zanimiva krožna pot v neokrnjeni svet nad Želimeljsko dolino in Igom nosi v svoji razgibanosti terena in raznolikosti rastja toliko skrivnosti od pradavnine do danes, da razgledov niti pogrešala nisem.
… kjer je bilo na poti zaradi žleda še vedno nekaj podrtih dreves
Zapisala: Marija Dolinar
Fotografije: Sončki (DK, SR, SZB)