torek, 3.5.2016
Blegoš prepoznamo z vseh hribov nad barjem, saj s svojimi 1562 m štrli iz Škofjeloškega hribovja. Bili smo gor pred snegom, ki ga je narava natresla na praznik. Megla je tisto jutro zastirala doline, a ko smo se vozili proti Gorenji vasi in Hotavljam, je že sijalo sonce, mi pa smo se mimo toplega izvira peljali skozi vas Kopačnico in dospeli do vasi Leskovica (800 m). Zakadili smo se v klanec do cerkve Sv. Urha in naprej ob pobočje Kovka, med smreke in mlade bukve, ki so preživele žled.
Našo pot smo začeli pri cerkvi sv. Urha v hribovski vasici Leskovici, …
… ki jo je kmalu zamenjala strma stezica skozi gozd.
Ob poti je cvetelo resje in po grapah so šumeli potoki. Razpotegnjena kolona pohodnikov se je vila navzgor čez plaz, prečila cesto in prispela do Zavetišča gorske straže na Jelencih. Na jasi, obdani s smrekami, smo se nadihali in najedli dobrot nove šestdesetletnice in se okrepljeni spoprijeli s strmino, ki nas je pripeljala do križišča z oznakami poti na vse štiri strani.
Po počitku pri Zavetišču gorske straže na Jelencih …
… nas je čakal najbolj strm del poti od Koče na Blegošu proti plešastemu vrhu.
Opazna je bila opozorilna tabla na smreki: Blegoš ni smetišče in res je bilo videti le pašnike z belimi nunkami. Mimo planinske koče smo krenili v travno pobočje in med šopki črnega teloha premagovali gruščnato pot v ključih do vrha, s katerega je hladen veter razkadil oblake in nam razkril prostranost Polhograjskega, Škofjeloškega in Cerkljanskega hribovja ter gora za njimi.
Črni teloh je že spremenil barvo v roza in to z vzorčkom.
Čim je skopnel sneg, so belino snega zamenjale nunke – spomladanski žafrani.
Slovenija na dlani, sem začutila majhnost in veličino naše dežele v enem, se z očmi dotaknila Triglavskega pogorja in pomahala Tošču in Grmadi na jugu. Mesta in vasi so počivala pod nami, po okoliških hribih pa so se belile hiše hribovskih zaselkov. Veselili smo se cvetja, gledali ostanke bunkerjev, sestopili do koče na Blegošu, si privoščili topel obrok, se vrnili do križišča poti in se po E7 napotili ob Špehovšu na Smoletovše ter malce levo posedli na trave v pobočju in bili kakor starodavni čuvaji samote teh odmaknjenih krajev.
Mimo enega od bunkerjev Rupnikove linije smo uzrli bližnji Porezen, v oblakih pa Spodnje bohinjske gore.
Sončki pred kočo in plešastim Blegošem z gozdno mejo na ca 1500 m.
Na pol poti proti Črnemu vrhu smo dobre volje posedli v suho travo.
Tisti trenutek je bil naš. Prišli smo do smučišča na Črnem vrhu in zaslišali avtobus, a smo zazrti v daljave kar stali na robu parkirišča in šele kasneje skozi okna avtobusa trgali poglede od pokrajine, ki smo jo zapuščali.
Za akumulacijskim jezerom na smučišču na Črnem vrhu so se med soncem in oblaki svetlikale Julijske Alpe.
V bližini Soriška planina z Drauhom, Lajnarjem, Slatnikom in Možicem, v ozadju pa Julijske Alpe z Mišelj vrhom.
Gora ima veliko obrazov, odvisnih od poti in smeri, s katere jo občudujem ali hodim na njen vrh. Danes mi je zastajal dih od razgledov in pogledov v nedrja zelene, se mi je med vožnjo domov utrnila refleksija pohoda in mi med dremežem usipala razcvetele telohe, ki jih je vrtinčil veter z Blegoša med tišino gora v daljavi in me vabil, da bi spet šla.
Besedilo: Marija Dolinar, Fotografije: Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak