torek, 3.1.2017
Med jutranjo vožnjo proti Gorenjski je skozi kovinsko sivino neba na vzhodu prodiralo veliko rdeče sonce ter s škrlatom posipalo Grintovce in Storžič. Kmalu je avtobus krenil v smeri Babjega zoba nad ledeniško dolino Save Bohinjke. Osojna pobočja z drevjem je srebrilo ivje, a nebo nad nami se je jasnilo. Vozili smo mimo Koprivnika in naprej skozi Gorjuše, ki so znane po izdelovanju pip. Toplotna inverzija je grela ozračje in nas, med hojo skozi temno zeleni gozd Konjske ravni.
Prisojno pobočje Belske planine je bilo že obsijano s soncem, v hladni senci pa sonce ivja še ni stopilo
Kratek spust po kolovozu čez travnik, kjer nam je bilo že prijetno toplo
Usmerili smo se na južni rob Belske planine na jugovzhodni Pokljuki in stopali pod visokimi drevesi listavcev in iglavcev ter kaj kmalu stali na travnem vrhu nad prepadnimi stenami Galetovca (1265 m) s čudovitim razgledom na Blejsko jezero in vrhove Karavank za njim. Toplina decembrskega sonca se je razlivala čez pohodnike na čokati Storžič in kamniške vrhove na severovzhodu.
Z vrha razgled na Bled in Bohinjsko Belo, v daljavi pregrada iz Karavank
Sončki pred Karavankami z Golico, Struško in Vajnežem
Zapustili smo vrh in se naenkrat znašli v osrčju tihe planine Ilovec, obdane z vencem gostih smrek na zgornjem robu, jaz pa sem se zazrla na silhueto modrine Spodnjih Bohinjskih gora, Peči, v daljavi. Skozi košate osamele smreke po planini so sončni žarki lovili moje poglede in se odbijali od belo lesketajočih združb brez, vse dokler nas ni ponovno zajel gozd ter nas čez čas pripeljal na suhe trave Kranjske doline. Hojo smo nadaljevali do Planine za Jamo, kjer smo posedli po pobočju ob robu steze in dihali s polnimi pljuči zrak in vonj suhih trav. V poletnih mesecih tod najde svoj prostor pod soncem številno cvetje in tudi marsikatera zavarovana vrsta rastlin, pred oči sem si pričarala prihodnje poletje, na leskah pa opazila ušesca, ki čakajo pomladno brstenje.
Spodje Bohinjske gore so nas “pozdravile” pri sestopu med smrekami, brinjem in starimi listavci
Na Planini za Jamo smo si, eni sede na suhi travi, drugi stoje, odpočili pred nadaljnjim spustom
Previdno smo sestopali po stezah ter grapah pod Velikim Pršavcem ter kmalu imeli škrbinice Babjega zoba nad dolino Save Bohinjke kakor na dlani. Levo nad nami so stražile gozdove visoke pečine Galetovca, mi pa smo prečili gozdne poti in na križiščih zrli v napeljano hlodovino, saj je tudi v nižjih predelih jugovzhodne Pokljuke na delu lubadar, ki pušča za sabo nenačrtovane poseke. Izlet smo zaključili v zgornjem delu vasi Bohinjska Bela, pod belimi pečinami Iglice. Ob sprehodu med hišami smo občudovali strmine plezališča Stara Bela in v razpokah stene Iglice poslušali šumenje slapa potoka Suhe ter, prežeti z močjo belih sten in vode, zapustili dolino Save Bohinjke.
Babji zob, eden najmarkantnejših vrhov v planoti Jelovica, z grebenom Košute in Kriško goro v ozadju
Skalnata Iglica s slapom potoka Suša – Iglico …
… in plezališčem, v skalni razpoki pa začetek ene od poti na Galetovec – po lestvah
Kdor je želel, je na tokratnem pohodu Sončkov lahko začutil prostranost in spokojnost Pokljuke in njene arhitekture, se napil čistih razgledov in skril vase en delček vsega tega samo zase.
Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak