četrtek, 15.9.2016
V Idriji smo se v upanju, da se nam na ozki in dokaj vijugasti cesti na Vojskarsko planoto nasproti ne pripelje večje vozilo, povzpeli do izhodišča na Kočevšah. Po prijetno razgibani in ne naporni stezi smo krenili po gozdnatem grebenu med dolinama Nikove in Idrijce proti koči na Hleviški planini. Samotne kmetije v vasici Čekovnik so obkrožale črede ovac ali koz, ki so nepogrešljive v tem okolju.
Na razgledišču na vrhu Hleviške planine (908 m) smo uživali ob pogledu na Trnovski gozd in na Golake v daljavi. Po dokaj strmi stezi smo se spustili z vrha navzdol, kjer nam je vodnica Sonja pokazala skalni greben, kjer se spomladi bohoti v cvetju kranjski jeglič. Pri koči na Hleviški planini smo srečali gospoda Vlada Sedeja, ki je soustvarjalec nastajajočega Geo parka in igrišča za otroke v lepem okolju in nam podal zanimivosti o tej pridobitvi.
Pot smo nadaljevali proti vzhodu do zadnjega vrha v grebenu. Domačini mu pravijo Okrogli vrh, v zemljevidih pa je Čekovnik (762 m). Od tu nas je čakal le še spust do reke Idrijce, ki nas je s svojim šumenjem spremljala po stezi skozi gozd. Pot smo končali pri Divjem jezeru, kjer nas je čakal avtobus in slastne slaščice, s katerimi so nam postregli naši slavljenci, ki se jim lepo zahvaljujemo. Tistih nekaj kapljic dežja pa ni pokvarilo lepega izleta.
Med dolinama Nikove in Idrijce se vije steza po ozkem gozdnatem grebenu.
Nad zgornjim delom vasi Čekovnik se odpira pogled na pobočja Trnovskega gozda nad dolino Belce.
Na vrhu Hleviške planine nas je pritegnil lep razgled.
Pred Kočo na Hleviških planinah smo prisluhnili pripovedi o načrtih idrijskih planincev.
Tudi 762 metrov visoki vrh Čekovnik je postregel z zanimivimi pogledi.
Sončki s Trnovskim gozdom v ozadju.
Na poti sredi gozda pa kup iz slabo prebavljenih drnulj. Ali se je medved gostil z njim?
Proti koncu pohoda nam dežne kaplje niso pokvarile dobrega razpoloženja.
Besedilo: Ani Kenk, Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak