V torek, 18. marca 2014, smo se Sončki odpeljali do vasi Lokev, nekoč največje kraške vasi, ki je izgubila svoj pomen z izgradnjo železnice Ljubljana-Trst. Iz avtobusa smo izstopili na trgu, kjer stoji stolp Tabor, ki je najprej služil protiturški obrambi, kasneje kot žitnica, danes pa je v njem vojaški muzej. Nekaj metrov stran stoji cerkev Sv. Mihaela, ki so jo postavili templarji daljnega leta 1118. Kasneje je bila cerkev porušena in v 17. stoletju obnovljena, od leta 1943 pa se ponaša s poslikavami umetnika Toneta Kralja. Njegov križev pot ponazarja trpljenje slovenskega ljudstva v obdobju fašizma.
Stolp Tabor v Lokvi smo si ogledali le od zunaj, nato pa se podali na pot… Čez okoliške travnike, posejane s pomladnim cvetjem, smo prišli do vasi Prelože s kamnitim vaškim kalom, ki so ga tudi zgradili templarji v času, ko so prišli na naše ozemlje. Po poti nad vasjo smo se v gozdu ustavili pri izviru Vroček, kjer je nekdaj na dan vrela topla voda. Kot pravi bajka, pa se je škrat, ki je sedel na izviru in vodo grel, postaral in zato se je tudi voda ohladila.
… proti Preložam, po lepi poljski poti, obdani s kamnitim zidom Steza nas je pripeljala na 742 m visok vrh Veliko Gradišče. Naokoli so cveteli čvrsti petelinčki in dvolistne morske čebulice, razgleda pa zaradi megličastega ozračja ni bilo. Po grebenu smo se skozi hrastove gozdove nad Krvavimi potokom spustili do obnovljene obmejne karavle z značilnimi opazovalnimi odprtinami tik pod ostrešjem.
Ob kalu pod izvirom Vroček je prijetno mesto za malico Od tu smo šli desno po gozdni poti, ki se je počasi dvigovala skozi kraški gozd, ki je postajal bolj redek, vedno več pa je bilo nizkega grmičevja, kjer sta cvetela rumeni dren in črni trn.
Dvolistna morska čebulica je barvno poživljala suho listje
Z Velikega gradišča v smeri Krvavega potoka vodi lepa grebenska pot Kmalu se je pred nami odprlo travnato področje z Domom na Kokoši, kjer je slavljenka Nada poskrbela za okusen prigrizek.
Po malici pred kočo na Kokoši smo se še postavili pred objektiv za spominsko sliko Vračali smo se po markirani stezi v smeri Lipice in opazili, da nas poleg markacij s smernimi tablami spremlja tudi tabla STOP kolo, a kolesarja zaradi hitrosti tega napisa nista videla.
Ko bi kolesarji le upoštevali STOP na planinskih poteh! Ogrel pa je nasvet s sedme table Zlatorogove transverzale:Če vas ožuli čevelj in le stežka nadaljujete pot, ustavite korak in družbo prepričajte, da je trenutek kot nalašč za pesem.
Nema priča nekdanje železne zavese, ki je ločevala narode A družba je že hitela po strmini, saj imamo vsi dobro uhojene gojzarje. Po dobri uri hoje smo prispeli do parkirišča pri mejnem prehodu Lipica, kjer je že čakal avtobus in nas zadovoljne in ravno prav utrujene Sončke odpeljal proti domu. Besedilo: Irma Krvina
Bodite obveščeni, naročite se na e-novice: tukaj.
|
