ponedeljek, 10.11.2014
Prvi torek v novembru smo se Sončki odpeljali proti Dravogradu. Namenili smo se na Košenjak, ki je del Dravskega obmejnega hribovja in meji na sosednjo Avstrijo.
Nekaj časa je sonce krasilo štajersko avtocesto, na severu pa so nas strašili temno sivi oblaki. No, le ne bo šlo brez dežnika, sem si mislila. A na srečo se je okoli Slovenj Gradca začelo jasniti in pod Uršljo goro se nam je skozi oblake nasmihala mavrica.
Cerkev sv. Janeza Krstnika nas je s svojo lepoto očarala
Medse so nas sprejele visokorasle smreke
Avtobus nas je zapeljal na Ojstrico, po pobočju razloženo naselje s samotnimi kmetijami nad Dravogradom. Izstopili smo 982 metra visoko, pred prelepo cerkvico sv. Janeza Krstnika, zgrajeno v poznogotskem stilu. Okrog cerkvice je pokopališče s kamnitim obzidjem.
Čudili smo se kaj je naredil veter, vse sveče so bile razmetane daleč naokoli. Kar težko smo se poslovili od tega kraja, še posebno pa tudi od dobrot, s katerimi nas je pogostila Nuška, ki je bila slavnostno sprejeta v Klub seniorjev. Še mnogo pohodov smo ji zaželeli. A pot nas je peljala naprej, treba je bilo osvojiti vrh.
Bujna trava tik pod vrhom Košenjaka
Po 30 minutni hoji smo se ustavili v planinskem domu na Košenjaku, ki je bil slučajno odprt in odtisnili smo žige v planinske knjižice. Od doma dalje nas je vodila strma pot skozi obsežne smrekove gozdove, ki so kraljevali v svoji mogočnosti. Pobočja so iz vododržnih kristalnih skrilavcev, zato so nas spremljale trave, borovničevje, mahovje in sem ter tja kaka goba.
Mejni kamen s kratko lekcijo iz zgodovine
Morali smo se zadovoljiti z malo slabšim razgledom na Peco
Bolj ko smo se bližali vrhu, bolj nas je božal veter in pljuča so globoko vdihovala čisti zrak. Prispeli smo na širok vrh Košenjaka, pihalo je, kratek postanek za skupinsko fotografijo in že smo krenili navzdol, tokrat po grebenu v smeri Dravograda. Pri novozgrajeno kapelici pod zaselkom Mungos smo krenili levo, prečili dolino in se vračali proti sv. Janezu, kjer nas je na cesti pobral avtobus. Dolgo vožnjo proti domu smo prekinili s postankom na Trojanah in mnogi so kupili krof ali dva.
Na vrhu Košenjaka se nam je na sliki pridružil lesen mož
Temni oblaki so ostali za nami
Vračali smo se proti domu. Dišalo je po krofih, slišal se je smeh. Končal se je še en lep pohod, dolg le 11 kilometrov, a videli smo nove kraje, daleč od doma.
Kmalu smo ponovno ugledali cerkev sv. Janeza Krsnika
Besedilo: Jana Marušič
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Sonja Repnik