sreda, 15.10.2014

Sončki smo se prvi torek v oktobru odpeljali proti Pohorju. Avtocesto smo  zapustili pri izvozu za Slovenske Konjice, se skozi Zreče pripeljali na Roglo, izstopili pri hotelu Planja in spili kavico v  prijetnem delu hotela Stara koča.

Po kavici v “Koči” v hotelu Planja in zunanjem ogledu cerkvice smo v meglenem jutru…

Sledilo je Pohorje v megli in mi okoli novejše cerkve, kjer smo ogledovali kritino iz umetnega skrilavca na stožčasti strehi cerkve.  Pri smerni tabli za Lovrenška jezera smo čez pašnike vstopili v gozd in po markirani poti med smrekami lepoticami prispeli na sedlo Komisija. Skoraj neopazno  smo se dvignili do višine 1520 m in pri smerni tabli zavili desno na lesene podeste nad močvirjem  Lovrenških jezer.

… prišli do Lovrenških jezer, kjer nas je pozdravil sonček pa tudi veter

S stolpa smo se razgledovali čez  rušje, ki prekriva 22 ha veliko visoko barje, v katerem se kakor kača vije lesena pot in so kot okenca posejana Lovrenška jezera. Jugozahodnik je razpihal meglo in odnašal Sonjin glas, kaj razlikuje visoko barje od nizkega barja v naši domači okolici,  kako je nastajalo visoko barje pred 8000 leti z odmiranjem šotnih mahov, ki so se v obliki šote nalagali na nepropustno geološko podlago.

Sončki z nasmehi na obrazih in z vetrom v laseh

Z razglednega stolpa zaradi prostranega rušja jezerc ni videti

Sprehodili smo se med rušjem, kjer je našel svoje mesto islandski lišaj in kjer je med šašem pričenjala cveteti jesenska resa. Občudovali smo jezerca, napolnjena z deževnico, ki zaradi neprepustne podlage ne odteka.  Gladina jezerc, ozaljšana z lokvanji, je odsevala temino barja in rušja.

Po teh prostranih travnikih, imenovanih planje, je hotel na Rogli dobil ime Planja

Po lesenih podestih smo prehodili močvirje in vstopili v zavarovano območje Lovrenško-Ribniškega gozdnega rezervata. Nemirni pogledi so se ustavljali na visokoraslih smrekah in  barvitih travah volka. V lahkotni hoji čez planje, značilne pohorske poseke, ki se ponovno zaraščajo, smo zapustili greben Planinka in sedlo Šiklarico. Hodili smo med rastlinjem trav, resja, grmov borovničevja in brusnic.

S sedla Šiklarica smo se vzpenjali proti Ribniškemu Pohorju

Med rušjem smo v melodiji  vetra ugledali Ribniško jezero in se čez  Ribniški vrh spustili do Ribniške koče pod Malim Črnim vrhom. Po toplem obroku smo nadaljevali hojo na Črni vrh (1543 m),  žigosali planinske dnevnike, sestopili v gozd in se po grebenu  predali hoji navzdol do Grmovškovega doma pod Veliko Kopo.

Malo stran od SPP smo si ogledali Ribniško jezero, v katerem naj bi prebival povodni mož “Jezernik”

Z Jezerskega vrha smo že videli Ribniški dom, kjer sta nas čakala ričet in jota

Z najvišje vzpetine Pohorja, Črnega vrha, smo se spustili proti Grmovškovemu domu pod Veliko Kopo

Klepet in smeh pohodnikov  je polnil ozračje v avtobusu na poti skozi Legen in Slovenj Gradec ter vse do doma ni pojenjal. Zmagali smo 18,4 km dolgo turo čez Ribniško Pohorje,  jo prehodili v 5 urah in eni minuti s poprečno hitrostjo 3,8 km/h. In naslednje dni nas  niso prav nič bolele noge, iz česar sledi, da smo  jesensko sezono Sončki  začeli zelo zelo dobro uhojeni.

Zapisala: Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek