četrtek, 24.3.2016
V obvestilu za izlet je planinska vodnica napisala: “Pohod iz Vipave do Abrama na Nanosu,” jaz pa sem med vožnjo proti Vipavi ugotovila, da na tem najbolj zahodnem predelu nanoške planote še nikoli nisem bila.
V Vipavi so nas v parku sprejeli kamniti dečki “putti”, mi pa smo se ob pogledih na Lanthierjev dvorec pripravili za pohod in strmeli v pogorje Nanosa ter steno z zelo zahtevno potjo Gradiške ture. Čez najstarejši most smo prečili reko Vipavo in se čudili lepoti njenega deltastega izvira. Voda je vrela iz dna pečin in se oblikovala v reko, ki je izginjala pod petindvajsetimi mostovi.
Mimo kamnitih dečkov “puttov” smo prišli do prenovljenega Lanthierjevega dvorca, v katerem od l. 2013 domuje Primorska univerza – Visoka šola za vinarstvo in vinogradništvo.
Voda deltasto izvira izpod zahodnega pobočja Nanosa in se oblikuje v reko Vipavo.
Odpravili smo se v breg na kamnito pot med jesene, gabre… in rumene drenove grme ter kmalu pokukali na travnik, kjer so se na robu dvigale bršljanaste stene razvalin Starega gradu, v globini pod njimi pa je počivalo mesto z dvorcem Zemono v daljavi.
Po strmini smo se povzpeli do razvalin Starega ali Zgornjega gradu.
Pogled z razvalin na Spodnji grad, Lanthierjevo graščino, Grajski park in reko Vipavo s številnimi mostovi.
Cvetje rumenega drena
Sestopili smo v gozd in hodili po poti z obnovljenimi markacijami vse do križišča z oznako za Plaz. Nadaljevali smo naravnost in sem pa tja še opazili posamične obledele pasaste markacije, nato pa čez skalne balvane s fluorescenčnimi oznakami prišli do Teodozijevega bivaka in belih skal na prepadnem robu.
Prisojno stran Nanosa poraščajo toploljubna drevesa (gaber, mali jesen…), ki kljubujejo burji.
Ob dobro vidnih oznakah smo varno prišli preko skal.
Povzpeli smo se še na skalni vrh Škavnica (734 m), zavili med skalovje v borovih in jelovih gozdovih ter se med potjo dotikali rujevih grmov, ki še niso pognali očesc in občasno zagledali tudi sonce. Na travnem predelu s pomladnim cvetjem smo spet opazili markacije ter tablo za Gradiško turo in se obrnili levo do križišča s hlodovino in svežimi goloseki, saj se tudi ta planota zarašča.
Zahodni vrh Nanosa, 734 m visoka Škavnica, je ime dobila …
… po kraških pojavih – škavnicah, v katerih se zadržuje voda, nekatere pa so že odmrle in so brez vode.
Na travnikih so cvetele nunke, po kotanjah pa se je svetlikal sneg. Objel nas je hlad planote, na kateri so nekoč delovali trije ledeniki, od koder so tovorili led v Trst. Pospešili smo korake mimo observatorija, premagali klanec ob kmetiji Majer in nad kmetijo Margon zavili na cesto ter kmalu ugledali planinsko zavetišče in kmetijo Abram, kje sem medvedu v tesni ogradi z očmi preštela kremplje v šapi in se prepričala, da sem enake sledi res našla tudi v domačem hribovju.
Veter, ki je zapihal nad planoto, je prinesel dež, a smo se z avtobusom že spuščali proti dolini Bele. Med vožnjo v smeri Podkraja smo v gozdu nad cesto opazili divjo mačko, medtem pa nas je z Gore dohitela snežna ploha, ki je dan ozaljšala pravljično. Snežinke so poplesavale za okni in se mešale s spomini na raznolikost nanoškega pogorja v vseh letnih časih.
Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije: Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak