ponedeljek, 21.10.2013

Sončki smo se v megleno jutro odpeljali po AC proti Štajerski. Skozi Velenje in naprej ob Paki smo mimo jame Huda luknja prispeli do Slovenj Gradca, kjer smo izstopili v naselju Legen.

Prve korake smo naredili po asfaltu, prečkali potok Barbara in kmalu krenili s ceste na markirano planinsko pot. Pod Gradiščem nas je vodila v gozd in v meglo ovito strmo pobočje Kremžarjevega vrha. Malo pod vrhom je koča in tam je posijalo tudi sonce. Megle so se ujele v pobočja vrhov v daljavi, v dolinah pod nami pa so počivala koroška mesta in vasi.

Z asfalta smo se usmerili v hrib – proti Kremžarjevemu vrhu

Razveselili smo se sončnih žarkov, …

… saj je listje kar zažarelo v jesenskih barvah.

Pogled na Slovenj Gradec in goro z dvema imenoma – Plešivec ali Uršljo goro.

Od koče smo se povzpeli na Kremžarjev vrh (1.164m) in se od tam skozi obširne pohorske gozdove spustili do sedla Mačkov križ in mimo Mačkovega vrha na Brneško sedlo (1.001m), nato pa se ponovno zagrizli v gozdno strmino do Kaštivskega sedla (1.191m). Tokrat se je strmina poigravala z našo vzdržljivostjo in nikakor ni popustila. Po trdi tonalitni gruščasti podlagi nas je spremljala po stezah vse do Partizanskega doma.

Do smučišča Kaštivnik na Mali Kopi je še kar daleč

Strmina ni popustila, zato smo večkrat počivali

Med hojo do vrha Male Kope (1.524m) so se trave navihano poigravale v vetru in sonce je zlatilo robove gozda. Pobočja, prekrita z drobnim listjem borovničevja, so žarela ognjeno rdeče. Narava je v soncu uravnovesila paleto jesenskih barv. Med temno zelenimi smrekami so rumenele bukve in kostanji,v gozdu ob travnatem pobočju Velike Kope je žarela jerebika.

V močnem vetru, ki je naenkrat pooblačilo nebo, smo dosegli vrh Velike Kope (1.541m). Med zadnjim spustom smo v plapolanju visokih trav občudovali Dravsko dolino z Mariborom v daljavi.  Pred nami je vabila koča na Ribniškem Pohorju, mi pa smo se napotili do Grmovškovega doma na sedlu Pungart (1.374m), kjer nas je čakal avtobus.

Čez z visoko travo poraslim smučiščem Kaštivnik na Mali Kopi smo se zazrli proti Košenjaku in avstrijskim hribom.

Po krajšem počitku smo zapustili Partizanski dom pod Malo Kopo

Z zatonom sonca smo se vračali proti Šaleški dolini in do doma nismo dremali, kar bi sicer pričakovali, saj smo prehodili 15 km in  naredili 1.375 m vzpona. Občutek, da smo premagali strme koroške klance in pobožali z očmi in srcem ta lepi del naše domovine, je odvzel utrujenost. Pohorski razgledi in gozdovi so se vtisnili in nas še vabijo. In v zraku se še zazna prijeten vonj mogočne smreke, ki jo je pohorski kmet pred našimi očmi zasekal in podrl na predvideno mesto.

Ob spustu proti Grmovškovemu domu smo v daljavi uzrli Ribniško kočo – morda jo obiščemo naslednje leto ?!

Iz grafa vidimo, da je bilo tokrat precej več vzpona kot spusta

Zapisala: Marija Dolinar, komentar Sonja Repnik
Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak
Zemljevid: Srečo Kenk