četrtek, 29.5.2014

Ledeni možje so opravili svoje delo, Sončki pa smo se odpeljali v Ilirsko Bistrico, v križišču za Sviščake krenili levo in se po vijugasti cesti v čistem jutru dvignili nad meglice reke Reke.

Pri planinskem domu na Sviščakih ( 1242 m) smo izstopili, prečkali travnik z regratom in se mimo vikendov napotili v jutranjo tišino gozda.

Naš pohod smo pričeli pri Planinskem domu na Sviščakih

Premagovali smo gruščnato pot navzgor med stasite sveže zelene bukve, ki  pa so  na višini 1460 m pod Lomom šele pričele brsteti. Na sedlu smo na smernih tablah prebrali, da je do vrha še uro hoda. Po pobočjih Malega in Velikega Snežnika so se razprostirali predeli ruševja, mi pa smo stopili vanj po poti, ki je zelo podobna stezam v alpskem visokogorju.

Del poti nas je spremljal pogled na Mali Snežnik, …

… od sedla naprej pa Veliki Snežnik s kočo Draga Karolina

Sončni žarki so ogreli pohodnike in tudi belo skalovje med njimi. Na robovih so ždeli beli šopki alpskih kosmatincev, drugje so modro žareli veliki encijani (Clusijevi svišči), kar je sicer tudi značilno cvetje alpskega sveta. Da bi ohranili posebnost tukajšnjega rastja, je bil vrh Snežnika nad drevesno mejo že leta 1964 razglašen za botanični rezervat.

Clusijev svišč

Med ruševjem vijuga steza s Sviščakov, v daljavo seže pogled preko Snežniškega pogorja do Brkinov in celotne Istre

Občudovala sem skalne tvorbe, ki jih je v tisočletjih oblikovala narava. Sveže markacije so govorile, da ni dolgo, odkar so pot urejali. Ponekod so zaradi lažje hoje odstranili del rušja.

Vegetacijski obrat v kraških kotanjah – mraziščih, kjer robove kotanj prerašča bukovje, nižje so smreke, proti dnu pa rušje in trava

Kmalu je  z leve privijugala steza iz Grde drage, ki se med ruševjem vidi kakor bela sled, ki se združi s potjo s Sviščakov. Mudilo se nam ni, zato smo opazovali doline in gozdove pod nami in proti jugu do Risnjaka in Učke nad Kvarnerjem. Na robu prepadne stene z zaplato snega smo strmeli v mrazišče na dnu skrivnostne globeli, ki je delovala kakor otok temnega rastja (smrek) sredi obširnih bukovih gozdov.

Preko obširnih gozdov je pogled segel do Kvarnerja s Krkom in Cresom ter do Učke

Alpski kosmatinec

Na 1796 m visokem vrhu nad bivakom in planinsko kočo smo se razkropili, se spustili do brezna pod nami, vmes pa dihali  sonce in svet gozdov, dolin in bližnjih ter daljnih vrhov. To so pogledi, ki bi se jih razveselili tudi angeli, sem pomislila.

Veliki Snežnik in koča Draga Karolina sta nas spremljala s pogledom, ko …

… smo se za slovo postavili pred Tatjanin objektiv

Snežnik ima nešteto obrazov. Četudi bi ostala gor ves dan, bi se mi zdelo, da se prehitro vračam. Še enkrat sem se obrnila in ga pogledala, nato pa po isti poti čez skale lovila kolono. Kmalu nas je zakril gozd in zdelo se je, kakor da smo se prehitro vrnili, četudi nas je čakala enolončnica in udobje avtobusa.

Zapisala: Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak