ponedeljek, 20.6.2016
V torek, 7. junija nas je pozdravilo prijazno sončno jutro, kot nalašč za pohod na naš želeni cilj – Učko. Po prijetni vožnji skozi Ilirsko Bistrico in preko mejnega prehoda Jelšane, smo se pripeljali na izhodišče na prevalu Poklon, kjer stoji planinska koča. S sedla smo krenili po vzhodnem pobočju Učke po poti, ki je bila sprva položna, kasneje pa vse strmejša in se povzpeli na sedlo med dvema vrhovoma, kjer smo si privoščili kratek počitek in malico.
Od tu smo se povzpeli levo na Suhi vrh (1333 m) do razgledišča, od koder se vidi Lovran in Kvarnerski zaliv. Po krajšem postanku smo se vrnili na sedlo ter zagrizli v strmi breg na najvišji vrh Učke – Vojak, visok 1.396 m, kjer stojita kamniti stolp, meteorološka postaja in TV oddajnik. Z vrha se odpira čudovit razgled na Istro in njeno okolico. Po prihodu na vrh se je vreme slabšalo, zato smo se hitro spustili z Vojaka do našega izhodišča na sedlu, kjer nas je čakal avtobus.
Za nami je bil tako ponovno še en prečudovit pohodniški dan, ki sta nam ga še polepšali dve naši slavljenki. Domov smo se vrnili pozno popoldne, veseli in polni lepih vtisov.
Pogorje Učke je razglašeno za Naravni park, zato informativnih tabel o značilnostih parka ne manjka
Pod vrhom Vojaka je sredi bukovega gozda kotanjasto mrazišče, ki ga obraščajo smreke
Na poti na Suhi vrh smo se slikali z najvišjim vrhom Učke – Vojakom v ozadju
Z grebena Suhega vrha se nam je odprl pogled na obmorska letovišča Iko, Ičiče, Opatijo in mesto Reko
Sedlo je ostalo pod nami, proti jugu je pogled zaobjel Liburnijske vrhove Učke
Najvišji vrh Učke – Vojak na vzhodni strani porašča rušje, ki mu družbo dela gozdni šebenik
Vršni greben Vojaka je ozek in skalnat, »krasijo« ga kamnit razgledni stolp, meteorološki radar in TV oddajni stolp
Vračali smo se po Učni stezi Plas, s katere so lepi pogledi na zahodna strma pobočja Učke
V kraškem svetu Učke so tudi jame in brezna
Besedilo: Jana in Janez Kenk
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Sonja Repnik