ponedeljek, 20.1.2014
Tretji četrtek v januarju se je skozi Vrhniko vila kolona Svizcev; ne tistih pravih, ampak upokojenih učiteljev in šolskega osebja, ki so si nadeli to ime po svojem sindikatu SVIZ.
Vrhniški Svizci smo prevzeli štafeto od logaških z nalogo, da od letos naprej predstavimo svojo občino ostalim članom pohodniške skupine, tako kot so to počeli naši logaški kolegi. Nekaj let smo namreč z njihovo pomočjo spoznavali logaško občino od severa do juga, od vzhoda do zahoda in še pod zemljo.
Cankarjeva spominska hiša stoji na mestu rojstne hiše Ivana Cankarja, ki je pogorela leta 1879.
Najprej smo se ustavili na kavici in to, kot se spodobi, v Cankarjevem hramu. Nato pa smo zavili čez novo tržnico, kjer je vodička Dragica omenila, da je bil v prostorih sodnije nekaj časa zaprt tudi Ivan Cankar.
Cerkev sv. Trojice bo po obnovi spet ”bela golobica”, kot jo je poimenoval Ivan Cankar.
Pot nas je vodila na slavni Klanec do Cankarjeve spominske hiše. Tudi tu smo dobili zanimive informacije, ne o Ivanu Cankarju, saj o njem vemo vse, kar se vedeti da, ampak o njegovih prednikih. Ste vedeli, na primer, da je Cankarjev ded imel enaindvajset otrok z dvema ženama?
Z zanimanjem smo prisluhnili pripovedi o preteklosti romarske cerkve sv. Trojice.
Nadaljevali smo vzpon do cerkve sv. Trojice, ki jo je Cankar ovekovečil v svoji literaturi, mi pa smo izvedeli, kako in kdaj je bila cerkev na Vijolski gori, kot so jo nekoč imenovali, sploh zgrajena in kaj se je skozi stoletja dogajalo na tem prostoru. Na drugi strani Tičnice smo “občudovali” razrito področje, ki ga je nekdanja jugoslovanska armada uporabljala za usposabljanje vojakov, ki naj bi nas branili pred skritimi sovražniki.
Svizci smo bili tokrat bolj Svizovke.
Tu je Dragica prepustila vodenje Sonji. Povzpeli smo se na Storžev grič in na kratko pomalicali. Še dobro, da je vreme vzdržalo brez dežja. Kako tudi ne, saj smo ga vsi podpirali z dežniki v nahrbtnikih! Po blatnih poteh smo jo mahnili mimo Storževe domačije, ki ponuja okrepčila v obliki domačih pijač, spravljenih v “štirno” pod kozolčkom, a so bile vse steklenice prazne in z okrepčilom ni bilo nič.
Gozdno pot so poživljale v živo zelenje mahov odete skale.
Tega smo dobili v gostilni Pri Kranjcu v obliki okusne obare in žganci z ocvirki.
Toplo vreme je priklicalo iz zimskega spanja spomladansko torilnico.
Namesto snega je gozdna tla prekrivalo rjavo jesensko listje.
Napisala: Rada Pišler
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak