torek, 24.2.2015
SVIZCI, najstarejša pohodniška skupina Društva upokojencev Vrhnika, že več kot petnajst let hodi na pohode vsak tretji četrtek v mesecu. Ime si je nadela po SVIZ-u, saj je med člani skupine največ upokojenih pedagoških delavcev in drugega šolskega osebja.
Februarski tretji četrtek smo imeli v programu Črne hribe na severnem obrobju Krasu. Vremenski bogovi so nam obljubili sonce. Za vsak slučaj smo s seboj imeli Ireno, mamo znanega meteorologa, ki je povrhu še rojena Kraševka in lepo vreme je bilo zagotovljeno.
Pohod smo začeli na Cerju, 342 m visokem hribu na Goriškem Krasu. Tu so na pobudo Društva za gojenje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske postavili 21 metrov visok spomenik in ga poimenovali Pomnik braniteljem slovenske zemlje.
Mogočen Pomnik braniteljem slovenske zemlje na Cerju
Slika za spomin pred ozadjem julijskih Alp
Veličastna zgradba je vidna daleč naokoli. V njenih prostorih je urejen muzej, ki prikazuje obdobja od vstopa slovenskega naroda v zgodovino, preko prve svetovne vojne, zlasti soške fronte, do obdobja nastajanja samostojne Slovenije.
V toplem soncu smo na plošči pred spomenikom posedeli, pomalicali in občudovali razgled na Julijske Alpe in Tržaški zaliv. Nato pa je bil čas, da se odpravimo na pohod. Nameravali smo prehoditi polovico poti čez Črne hribe, od Cerja do Renškega vrha.
Pogled čez planotasti Doberdobski Kras je segal do morja
Pričeli smo na Poti miru, ki teče od Alp do Jadrana in povezuje kraje, kjer je bila v času prve svetovne vojne frontna črta. Sonja, ki je vodenje SVIZCEV pred nekaj leti prevzela od Elice, nam ponavadi med potjo postreže z razlagami o rožicah in drevesih, ki jih srečamo med potjo.
Steza nas je vodila preko kraške gmajne suhih trav in zimsko golega grmovja
A je na Krasu narava še spala. Zato se je tokrat posvetila soški fronti. Pot je speljana mimo strelskih jarkov in kavern, ki so jih avstro-ogrski in italijanski vojaki uporabljali za boj in zaklonišča, ko je čez te vrhove potekala fronta v letih 1916 in 1917. Čeprav je frontno črto preraslo robidovje, smo si še vedno lahko predstavljali, kako so vojaki na obeh straneh trpeli, izgubljali zdravje in življenja v desettisočih za pokrajino, ki so jo gospodje leta 1920 v Rapallski pogodbi z nekaj podpisi itak podarili Italiji.
Strelna municija in ostanki steklenic dveh vojsk, avstro-ogrske in italijanske
Črni hribi so dobili ime po črnem boru, ki je poraslo po vojni vihri povsem gola pobočja in vrhove. Na robu kraške planote nad Vipavsko dolino je nanizanih deset vrhov, mi smo jih prehodili pet. Daljši postanek smo naredili na 433 m visokem Fajtjem hribu, ki je bil novembra 1916 prizorišče ogorčenih bojev. Sonja je s seboj prinesla nekaj nabojev obeh vojskujočih strani in drugih predmetov, ter nam nazorno pokazala, kako gori smodnik, ko ga prižgemo. Od tu smo jo ubrali še čez Veliki in Renški vrh.
Vsa drevesa na Fajtjem hribu so zrasla po letu 1917
Ob ogledu že precej zasutih kaver smo se spraševali, kaj vse so doživljali vojaki v njih
Na cesti pod zadnjim hribom nas je že čakala šoferka Mateja z avtobusom in nas odpeljala do vasi Hruševica, kjer so nas na kmetiji Grča čakali njoki v sirovi omaki. Zraven smo si nazdravili s kraškim teranom in ugotovili, da smo preživeli lep dan, čeprav z žalostnim pridihom zaradi dogodkov, ki so se pred stoletjem odvijali v teh krajih.
Napisala: Rada Pišler
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak