torek, 22.10.2013

Skupina vrhniških Svizcev je končno dočakala lepo vreme, kajti tretji oktobrski četrtek se je začel s čudovitim jutrom. Jasno nebo brez oblačka, na obzorju pa se je počasi dvigalo sonce in nad Barjem je ležala lahna meglica, ko smo z avtobusom po avtocesti  odbrzeli proti Beli Krajini.

Naš cilj je bil 526 m visoki Krašnji vrh blizu Metlike. V gostilni Prepih ob vznožju Gorjancev smo se okrepčali z jutranjo kavico. Nato pa nas je ovinkasta cesta vodila prek Gorjancev do Metlike, kjer nas je čakal lokalni vodnik Martin z ženo. Oba sta aktivna pohodnika in planinca, ki sta prehodila že večino slovenski gora.

Pod njunim vodstvom smo se zapeljali do izhodišča pohoda v vasi Radovica, ki smo se je vsi spomnili še od junijskega izleta. Takrat smo namreč okusili šolo iz leta 1952 in strogega učitelja, ki nas je poučeval o posebnostih Bele Krajine ter nam grozil s klečanjem na koruzi, ki jo je zares imel natreseno v kotu razreda. Tu smo doživeli pregovorno belokranjsko gostoljubje. Martinova žena nam je za dobrodošlico ponudila sveže pečeno in še toplo znamenito belokranjsko pogačo. Prav prilegla se je in z veseljem smo jo použili, preden smo vzeli pot pod noge.

Belokranjska pogača je vsem teknila

Naš cilj – vasica Krašnji vrh in vzpetina nad njo z razglednim stolpom

Steza proti Krašnjem vrhu se je počasi vzpenjala skozi pretežno listnat in jesensko obarvan gozd, kjer so marljivi domačini s tablami označili drevesa, značilna za pokrajino. Med klepetom in krajšimi postanki, med katerimi nam je naša Sonja postregla s podatki o rastlinju, smo prispeli na Krašnji vrh. Tu so planinci postavili manjšo kočo, ki je navadno odprta ob koncu tedna, tokrat pa jo je oskrbnik odprl za nas, tako da smo si lahko privoščili še kakšno bolj žlahtno pijačo od čaja.

Značilnost Bele Krajine –  breze in orlova praprot

Tisti, ki jih ne muči vrtoglavica, so se povzpeli na razgledni stolp, s katerega se ob lepem vremenu vidi daleč v notranjost Hrvaške. V skalah pod kočo so metliški planinci uredili tudi plezalno steno in kar nekaj korajžnih Svizcev jo je preizkusilo, pod budnim očesom naših vodnikov seveda.

Z razglednega stolpa je razgled segal preko Bele Krajine do Kleka na Hrvaškem

Nekaterim se je kar smejalo, ko so v steni poprijeli za kline in zajlo

Pohod smo nadaljevali mimo studenca Orehovec, v katerega se steka kristalno čista voda z Gorjancev. Ustavili smo se še pri jami Pečenjevka, kjer smo lahko občudovali oblikovalno umetnost matere narave. Voda je skozi miljone let je izdolbla globoko brezno in sotesko ter naredila pot potoku Jamnik. Zapustili smo gozd in mimo rumenordeče obarvanih vinogradov zavili na cesto skozi razloženo Bojanjo vas, nato pa deloma po asfaltu, deloma med travniki prispeli do cerkve sv. Urbana.

Svizci pred kočo PD Metlika na Krašnjem vrhu

Izvir in kal Orehovec sta bila obnovljena leta 2011 v okviru projekta Viri življenja

Tu nas je na travniku pred cerkvijo čakala nova dobrodošlica v obliki pijače in belokranjske pogače, s katero nas je pričakal gospodar bližnje turistične kmetije Jakljevič.

Belokranjski kras premore tudi brezna kot je Pečenjevka

Na prisojnih legah so se v rumeno barvali vinogradi

Še dobro, kajti do kmetije, kjer nas je čakala obara z žganci, je bilo še nekaj sto metrov poti, mi pa smo bili od hoje po soncu in asfaltu že pošteno utrujeni, žejni in lačni. A ob izdatnem kosilu in kozarčku metliške črnine smo pozabili na vse napore in se pogovarjali le o dnevu, polnem sonca, raznih doživetij in toplih ljudi.

Zadnji počitek pod nekoč mogočno lipo ob cerkvi Sv. Urbana

Besedilo: Rada Pišer
Fotografije:  Sonja Zalar Bizjak