V jesenskem septembrskem četrtku smo se SVIZ-ci odpravili na vrhove nad Soriško planino. To jutro je vremenska napoved obetala primerno vreme za obisk gora, zato smo se opogumili oditi na načrtovano pot.

Pohod smo pričeli pri zapuščeni Litostrojski koči. Sopihali smo strmo po smučišču proti vrhu Lajnarja, ki je bil naš prvi osvojeni vrh. Medtem, ko je bil Porezen v oblakih, nam je ostal čudovit razgled proti Kojci, Zakojci, Podbrdu v dolini Bače in še kam drugam. Vodnica Sonja nas je opozorila, naj ne stopamo na robu strmine na mokro travo, ker nam lahko spodrsne.

Na vrhu Lajnarja se nam je megla prikradla za hrbet

Pobočje Slatnika preči italijanska vojaška pot

Ob ograji smučišča smo se spustili proti zahodu. Vrh Slatnika so zakrile megle, zato smo se odločili, da vrh spustimo. Dobre volje smo hodili po mulatjeri, ki preči  pobočja Slatnika. Sledilo je opozorilo: drži se notranje strani steze, kajti pod nami so strma travnata pobočja. Spotoma smo se seznanili z geološko sestavo kamnin in z rastlinami, ki kukajo iz skalnih razpok, kot sta kamnokreč in  avrikelj…

Svizci pred grebenom Možica v ozadju

Povzpeli smo se še na zadnji vrh, na Možic, na katerem stoji italijanska vojaška železna kupola. Okrepčani z malico, smo se vračali mimo ostankov Rapalske meje. V nekdanji vojašnici čez poletje domujejo ovce. Opazovali smo značilno rast bukve na gozdni meji, kjer raste kot razvejan grm, v nižjih predelih pa kot postavna drevesa.¸

Miroljubna vloga vojaške železne kupole!

Visoke trave so nas pobožale pri spustu proti Soriški planini

Polni lepih vtisov smo pohod zaključili v vznožju vrhov, ki obkrožajo Soriško planino.

Mari in Vera Borovnica
Slike: Sonja Zalar Bizjak, Petko Popovič