torek, 25.3.2014
Dneve pred našim pohodom smo se Svizci zelo veselili, da bo naš tokratni cilj Tamar. Rekli smo si, še malo zime, saj je pomlad prav na hitro prišla v našo deželo. Vendar se je ravno na dan našega planiranega pohoda začel v Planici Svetovni pokal v smučarskih skokih in naši vodnici Elica in Sonja sta premislili, da se ni pametno podajati v gnečo proti Tamarju. Izbrali sta nov cilj – Polhograjsko Grmado (898m).
Pomladni pozdrav – navadni jetrnik
Avtobus poln Svizcev je odpeljal že ob sedmi uri z Vrhnike. Spotoma smo si v Podsmreki privoščili jutranjo kavo, nato nas je pot vodila čez Osredek do vasi Topol – bolj poznani kot Katarina. Tu smo pričeli pohod, najprej po makadamski cesti proti vasi Belo, nato pa se je pot odcepila v gozd. Med hojo pod grebenom smo se ustavili pred spominsko ploščo padlim borcem Dolomitskega bataljona, kjer sta nam Sonja in Vojko povedala o dogodkih tistega časa. Hodili smo več ali manj po položni poti do razpotja s klopco pod Grmado, kjer se cepijo poti na vrh Grmade, levo na Setnico in desno na Gonte.
Ob stezi proti Grmado nas spominska tabla spominja na težke čase 2. svetovne vojne
Pred vzponom na Grmado smo se odpočili in na vrsti je bila malica. Tu smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina je odšla levo po položni poti do lovske koče, ostali pa smo se podali na vrh. Za lažji vzpon so markacisti napravili na najbolj strmih delih stopnice. Nekatere stopnice so bile res visoke, posebno še za nas malo manjše po velikosti. Toda naš trud je bil poplačan na vrhu. Sam vrh je skalnat in za toliko pohodnikov, kot nas je bilo, skoraj premajhen. Razgled je bil čudovit.
Vedre Svizovke, ki so se odločile za položno pot
Tisti, ki so se odločili za vrh Grmade, so bili nagrajeni z lepim razgledom
Sosed Grmade je Tošč (1021m) – najvišji vrh Polhograjskega hribovja, vendar porasel z drevjem. V prejšnjem stoletju je bil najvišji vrh Polhograjskih dolomitov Pasja ravan, ki pa ga je JLA znižala za 9 metrov. Polhograjske gore – Sv.Lovrenca, pa bi se skoraj lahko »dotaknili«. Gora je poznana po Blagajevemu volčinu – rastlini, ki je bila odkrita na njej in prvič opisana po zaslugi grofa Blagaja. Pogled z vrha Grmade je segel še do zasneženih Julijskih Alp s Triglavom, do Karavank, Kamniško-Savinjskih Alp, pa do Blegoša, Porezna…Naštevali pa smo tudi cerkvice – najbližja Grmadi je cerkev sv.Uršule, v daljavi smo videli cerkev sv.Jakoba, sv.Katarino… Še bi uživali v razgledih, toda priganjal nas je čas.
Na vrhu se nam je odprl pogled tudi na Julijske Alpe…
Po strmem pobočju smo se spustili na stezo, ki vodi do lovske koče, kjer so nas že čakali ostali pohodniki, ki niso šli na vrh. Spotoma smo opazili zelenega kuščarja, ki se je nastavil toplemu soncu. Vodnica Sonja se je povzpela po gruščnatem pobočju in fotografirala naravno okno v navpični steni. Pokazala je tudi nekaj pomladanskih rastlin – tevje, jetrnik in širokolistno lobodiko, ki je prav posebna rastlina. Na večjem listu, ki je v resnici sploščeno steblo je manjši list, pod katerim je cvet, ki se v jeseni spremeni v rdečo jagodo. V Polhograjskem hribovju rastejo tudi prave gorske rože. Ob poti smo videli fotografije in opozorilo, da sta blagajev volčin in kranjska lilija zaščiteni rastlini.
… in bližnjo Polhograjsko Goro ter sv. Uršulo pod Grmado
Pot nas je vodila dalje mimo domačij na Ravneku do koče planinskega društva Blagajana. Z vsakim korakom smo bili bližje Polhovemu Gradcu, kjer smo naš pohod zaključili v gostilni Pograjski dom s kosilom v prijetni družbi. Kmalu je prišla voznica avtobusa, ki nas je polne lepih vtisov, malo tudi utrujene, pripeljala domov. Preživeli smo lep prvi spomladanski dan na pohodu z visokogorskim značajem.
Naravno skalno okno v pobočju Grmade za vse tiste, ki ga še niso videli
Ravnica pri zaselku Ravnek, preden se pot prevesi navzdol proti Polhovemu Gradcu
Posledice žleda – drva z markacijami
Zapisala: Marija Žnidaršič
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak