ponedeljek, 24.11.2014

V četrtek, 20. novembra 2014 se nas je 34 Svizcev zbralo pred Cankarjevo šolo, vsi zadovoljni, da smo dežnike lahko pustili doma. Želeli smo si le, da bi se megla kar najhitreje umaknila sončnim žarkom.

Ali se bomo dvignili nad meglo?

Po jutranji kavici nas je šofer Boris zapeljal malo višje nad Horjul. Naš prvi cilj je bila Koreno, prelepa mirna vasica nad Horjulom. Pod vasjo so naši pogledi zaman iskali jelene z lopatastim rogovjem – damjake, ki so se skrivali v gosti megli. Zgovorno pa nas je pozdravila velika jata kokoši, ki so živahno greble po razmočeni zemlji in iskale kaj užitnega.

Kar smejalo se nam je, ko smo zagledali modro nebo

Povzpeli smo se k stari cerkvici sv. Mohorja in Fortunata, kje so nas pobožali sramežljivi sončni žarki. Z nadmorske višine 729 metrov se nam je odprl prekrasen pogled na Ljubljansko kotlino, zalito z meglo, na Polhograjsko hribovje in v bleščeč sneg odete naše prelepe gore.

Pod Polhograjsko Grmado se je svetila sv. Uršula, nad njima pa mogočne Kamniške Alpe

Tale škotska krava si je očitno privoščila blatno kopel

Uživali smo v lepoti, ki nam jo je nudil pogled na okolico. Pod nami pa povsod megla, svetla in puhasta kot stepena smetana. Ura v zvoniku je odbila deset in poslovili smo se od dolgodlakavega škotskega goveda, obutega v »blatne škornje«.

Vso pot proti Kožljeku nas je spremljalo sonce

Lepo jesensko doživetje smo spravili v svoje spomine in po mehkih stezicah odšli proti Samotorici. Tiha jesenska narava nas je nagradila s cvetočimi jagodami in živo rumenimi trobenticami. Na hribčkih in v dolinicah smo občudovali osamljene kmetije in lepo urejene vikende.

Ker naše noge še niso bile utrujene, smo se povzpeli še na 788 metrov visoki Kožljek, ki je tudi lep razglednik. Po strmi stezi smo se spustili z vrha in že smo bili pri kmetiji odprtih vrat Pr Hlipč, kjer so prijazni domačini poskrbeli za naše prazne želodčke.

»Šopek« brez pod vrhom Kožljekom

Polni dobre energije smo se vrnili na Vrhniko. Hvala naravi, lepemu vremenu in voditeljici Sonji za čudovito dopoldne.

Zapisala: Milena Brenčič
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak