petek, 14.6.2013

Prvi četrtek v juniju smo se Svizci odpravili na svoj prvi in, žal, tudi zadnji letošnji izlet. Zanimanje za spoznavanje naše domovine in sosednjih pokrajin je namreč med upokojenimi člani SVIZ-a upadlo, tako zelo, da je postala organizacija izletov predraga.

Tokrat smo se odpravili na jugovzhod Slovenije, v pokrajino, ki leži med hribovitimi  Gorjanci, Kočevskim Rogom in reko Kolpo, v Belo krajino. S pomočjo vodiča Saša smo odkrivali njene naravne in kulturne posebnosti.

Po dolenjski avtocesti smo odbrzeli proti Novemu mestu, kjer smo zavili na cesto, ki vodi skozi temne gozdove preko Gorjancev. Po obvezni jutranji kavici smo ponovno sedli v šolske klopi v vasi Radovica pri Metliki, kjer so vaščani prišli na imenitno zamisel, kako koristno uporabiti šolske prostore. Uredili so učilnilnice, kot so bile v petdesetih letih prejšnega stoletja in šolo poimenovali “Osnovna šola Brihtna glava”. V njej obiskovalci v času trajanja šolske ure na duhovit način spoznavajo Belo krajino pod vodstvom strogega učitelja, ki hodi po razredu s palico in grozi s klečanjem na koruzi v kotu, a k sreči ni nikogar od nas zadela tako huda kazen. Na koncu šolske ure smo vsi dobili IZPRIČEVALO, s katerim lahko dokažemo, da smo osvojili osnovno znanje o tej deželici.
Naslednja belokranjska znamenitost, ki smo jo obiskali, je bilo romarsko središče Tri fare v Rosalnicah. To je pravzaprav kompleks treh cerkva, ki so bile omenjene že leta 1228. Vse tri so okrašene z bogatimi poslikavami in vredne ogleda.

Po okusnem in izdatnem kosilu v Podzemlju pa nas je čakalo etnografsko popoldne. Po cesti, ki vodi ob Kolpi, smo se odpeljali v vas Žuniči, ki so jo nekoč naselili uskoki. Ti so se pred Turki umikali iz južnih predelov Balkana na mejno področje habsburškega cesarstva. Tu jim je oblast podelila zemljo, v zameno pa so morali braniti cesarstvo pred turškimi vpadi. V Žuničih je ohranjen Šokčev dvor, tip zaprte domačije, ki je lep primer uskoške arhitekture.

Sprejela sta nas “gospodar in gospodinja” v narodnih nošah in nam za dobrodošlico ponudila znamenito belokranjsko pogačo, ki smo jo zalivali z domačo kapljico, vmes pa poslušali pripovedovanje o tedanjem načinu življenja. Seveda smo si dvor ogledali in dobili tudi podrobne odgovore na naša radovedna vprašanja.

Nazadnje pa smo obiskali še vas Adlešiči, kjer še izdelujejo domače platno in nanj vezejo značilne motive. Vse to so nam pokazali pri družini Cvitkovič, kjer smo lahko videli in se tudi sami preizkusili v barvanju in pisanju velikonočnih pisanic.

Dan, poln prijetnih doživljajev, nepozabnih vtisov in srečanj s prijaznimi ljudmi, se je počasi prevešal v noč. Domov na “Kranjsko” smo se tokrat odpeljali po dolini tihe, temnozelene reke Krke.

Napisala: Rada Pišler