sobota, 6.6.2015
Spet je prišel tisti torek v mesecu, ko se Vandrovke odpravimo nekam izven Vrhnike, da si napolnimo našo dušo in spočijemo oči. Prvi torek v mesecu, 2. Junija, se nas je 37 Vandrovk in 3 Vandrovčki podalo v Blejski Vintgar. Večinoma pohodnic je prvič obiskalo to naravno znamenitost.
Kod običajno smo si zjutraj na počivališču ob avtocesti proti Gorenjski privoščili kavico,ki nas je zbistrila in nam dala moči za naš pohod. Vsi smo bili v pričakovanju nekaj novega in zanimivega.
Kar hitro smo prispeli pred vhod učne poti Vintgar. Vreme je bilo enkratno, poletno in pot se je začela po speljanih lesenih potkah in mostičkih. Obutev mora biti primerna, saj je ponekod spolzko in vlažno. Veliko je bilo tudi tujih turistov, ki so si ogledovali ta naravni čudež.
Naš vodnik Milan nas je z veseljem popeljal v ta čudoviti svet narave in začel s pripovedovanjem in razkazovanjem.
Ena največjih in najbolj poznanih naravnih znamenitosti v Gorjah je nedvomno med Hom in Boršt vrezana soteska Vintgar. Nahaja se le 4 km od Bleda. Leta 1891 sta jo odkrila fotograf Benedikt Lergetporer in Jakob Žumer, gorjanski župan in kartograf.
Za turistične oglede je bila soteska Vintgar odprta leta 1893. Poti so bile od takrat večinoma obnovljene. Soteska je dolga 1,6 km. Skoznjo teče čudovita zelenkasta reka Radovna s svojimi tolmuni, slapovi in brzicami. Višina pobočja je 250 m. Steza nas vodi preko lesenih mostov in tako imenovanih Žumrovih galerij.
Na koncu nas pričaka mogočen, okoli 15 metrov visok slap Šum, ki je eden redkih slovenskih rečnih slapov. V Vintgarju najdemo tudi dve znamenitosti, ki jih je izdelala človeška roka. Kamnit enoločni most bohinjske železnice, zgrajene leta 1906, med potjo preči sotesko in jez, od koder je voda speljana do male hidroelektrarne Vintgar nad Šumom.
Še bi lahko opisovala te lepote in priporočam ogled vsem, ki še niste videli tega bisera Slovenije. Tako smo postale Vandrovke bogatejše še za eno lepoto naše prelepe dežele.
Čas je kar prehitro minil in naša učna pot se je končala. V prijetni gostilni v Spodnjih Gorjah smo si privoščili kosilo z osvežujočo pijačo in pogovor se je vrtel okoli lepo preživetega dopoldneva.
Ob koncu mojega pisanja se v imenu Vandrovk zahvaljujem vodniku Milanu, DU Vrhnika in Metki Grom, ki poskrbijo, da je vse tako, kot mora biti.
V mesecu septembru pa bomo nadaljevali s pohodi po Slovenji. Do takrat »SREČNO«!!
Zapisala: Šurca Fani
Foto: Šurca Fani in Milan Jerman