Po daljšem premoru smo se v sončnem jutru 25. 2. 2014 dobre volje zbrali pohodniki naše skupine, a vendar z mislijo; kam pa danes, ko so prenekatere poti zaradi požleda neprehodne. Ker imamo skrbno Elico, ni bilo problema. Ona ima vedno rešitev. Obvestila nas je, da bomo krenili po preverjeni poti na lep štajerski razglednik – Goro Oljko, ki se ponaša z enako n.m.v. kot naša Planina (733 m).

V divji soteski

Po vožnji skozi megleno Ljubljano smo se na Martino vabilo ustavili na Trojanah na »kavici«. Ni minilo dolgo, ko smo na vožnji skozi Vransko v daljavi že zagledali naš cilj, kraški osamelec, Goro Oljko, ki stoji kot čok sredi treh dolin, z značilno cerkvijo z dvema zvonikoma. Kmalu smo v Letušu prečkali Savinjo, za tem še Pako in že smo bili na našem izhodišču – Šmartnem ob Paki.

Vzorna kolona

Veseli smo si  oprtali nahrbtnike ter krenili po smeri grabna Hudega potoka, ki se zajeda v Goro Oljko s strmimi bregovi, in jo deli na dvoje. Pot je bila položna, a zelo zanimiva. Opazovali smo delo Hudega potoka v naravi; od izbrušenih korit do slapičev in tolmunov, obenem pa vse polno pritokov z obeh bregov.

Globoka kotlasta vdolbina v živoskalni podlagi- draslja- nastaja s trenjem in brušenjem skalne podlage zaradi vrtinčenja vodnega toka

Po prihodu na sleme smo si zaslužili malico in opazili, da se nam je naenkrat povečalo obzorje. Preko Ponikovske planote smo opazili že nekaj vrhov, ki smo jih v preteklosti obiskali (Boč, Resevno, Tolsti vrh). Kaj kmalu smo bili ob spremstvu malega kužka pri planinskem domu na Gori Oljki, kjer nas je že pričakalo prijazno osebje z naročeno okusno obaro.

Ogledali smo si tudi romarsko baročno cerkev sv. Križa (zgrajeno 1757. leta) z značilnim baročnim oltarjem, na katerem je upodobljen Jezus na Oljski gori (delo kiparja Ferdinanda Galla). Zato se je prvotno ime gore iz Križna gora (pred postavitvijo cerkve je bil na tem mestu postavljen križ) preimenovalo v Goro Oljko. V kletnem svetišču smo si ogledali tudi božji grob in kip Marije z žalostnim obrazom.

V pozlati obnovljen (1998) glavni oltar; figure apostolov in Kristusa, ki prestaja smrtni strah pred križanjem

Po obveznem »gasilskem« fotografiranju smo si vzeli čas za pogled vseh ponujenih gora, krajev in hribovja v bližnji in daljni okolici in sicer na Posavsko hribovje, Pohorje, vzhodni del Karavank, Paški Kozjak, del Kamniško Savinjskih Alp in še in še. Poslovili smo se od prijazne oskrbnice in se podali po strmejši poti (del Martinove poti do kapelice) nazaj v dolino, kjer so nas pozdravili lilasto cvetoči žafrani.

Nasmejani in srečni zapuščamo Goro Oljko

Noge so nam bile prijetno utrujene in razveselili smo se avtobusa, ki nas je mimo obveznih trojanskih krofov polne nepozabnih vtisov pripeljal na Vrhniko, kjer bomo spet komaj čakali, da nam bodo naši vodiči pripravili  kakšno presenečenje.

Zapisala: Nataša in Janez Medic
Foto: Sonja Zalar Bizjak, Joža Miklavčič