petek, 13.5.2016

Brez skupinske slike seveda ni šlo.

Opremljeni za vsakršno vreme in dobre volje smo se Zimzeleni vkrcali v avtobus z željo, da bomo kljub vsem čudnim napovedim imeli prijeten dan. Ko smo se bližali Velikim Laščam, nas je naš vodič Milan seznanil s potekom pohoda in omenil, da se prav ta čas (10. maja) na 140-to obletnico rojstva našega pisatelja Ivana Cankarja vozimo skozi dolino rojstnih krajev nekaterih naših pomembnih pisateljev (Trubar, Levstik, Stritar).

V spomin na ta dan nam je naša Elica prebrala Cankarjevo črtico »Enajsta šola, bog s teboj«, v kateri je opisal svoje doživetje v prvem šolskem dnevu. Šele sedaj smo jo bolje doživeli kot v šolskih časih. Pod vtisom Cankarja smo si že močno želeli dišeče skodelice kave in res smo si jo privoščili ob prijetnem klepetu v Kočevju. Tam se nam je pridružil še Milanov znanec in pohodnik skupine Cekinčkov, Metod.

Tako smo krenili iz Kočevja po Kalanovi poti z domačinom Metodom na čelu.

Med vožnjo med Ribnico in Kočevjem se je ponujalo par dežnih kapljic, kar je bilo vse v tem dnevu. Dokončno prebujeni smo takoj po Kočevju zapustili avtobus in se odpravili po strmejši gozdni Kalanovi poti proti Koči pri Jelenovem studencu v pogorju Stojna.

Pa ja ni to dolgolistna naglavka?

Med premori smo si od blizu ogledali nekatere že znane in neznane rastline: kopitnik, brstično konopnico, velecvetni salomonov pečat, naglavko, gnezdovnico itd.

Cik cak počasi navzgor.

Med potjo smo videli nekaj mogočnih smrek in se veliko šalili med drugim tudi na račun medvedov, ki jih je v teh gozdovih kar precej. Zadovoljni smo bili, da se z njimi nismo srečali. Nekje proti zadnjemu delu poti do Koče pri Jelenovem studencu smo se razdelili na dve skupini. Ena je krenila za Metodom po gozdni strmejši poti, druga pa z Milanom po cesti.

Naša vrla gamsa.

Presenečeni smo bili, da smo šele ob hoji navzdol zagledali na zeleni jasi  Kočo pri Jelenovem studencu, ki je na nadmorski višini 850 m. Kočevski planinci jo upravljajo od leta 1953 in je bila večji del obnovljena v letu 2000. Sedaj je »družinam in okolju« prijazna koča. V koči nas je pričakala ogrevana jedilnica z okusno izdatno enolončnico in s prijaznima oskrbnikoma. Celo posušili smo si lahko prepotena oblačila.

Tudi Grajska pot ni tako nedolžna, kot je bila sprva videti.

Po prijetnem druženju in skupinskem fotografiranju pred kočo smo se zadovoljni podali po delno Grajski in Trimčkovi poti mimo nekaterih zanimivih oglednih točk, ki jih bomo kdaj drugič obiskali (razvalina gradu Fridrihštajn, Ledena jama, Mestni vrh z razglednim stolpom…).

Slovo od domačina Metoda ob povratku v Kočevje.

Pot navzdol je bila tudi dokaj strma, vendar nam je ob Karlijevih dovtipih hitro minila in že smo bili pri oranžnem lepotcu, s katerim nas je voznik Jože preko Sodražice, Cerknice in Logatca varno pripeljal domov.
Hvala Milanu in Elici za še eno lepo druženje.

Zapisala: Nataša, Janez Medic, Foto: Milan Jerman