Na sončno torkovo jutro 26. novembra 2013 smo Zimzeleni lahko med vožnjo opazovali prelepe osončene in s snegom pobeljene gore vse od Julijcev, Kamniško Savinjskih Alp  do Uršlje gore in v ozadju Pohorje. Smer našega pohoda je bila okolica Šentjurja s ciljem na Resevni.

Pod steno domačija, sadovnjak, brajda in Zimzeleni

Šentjur je dobil ime po cerkvi sv. Jurija v starem mestnem jedru, kjer se nahaja tudi rojstna hiša Ipavcev. Reka Voglajna, ki teče mimo kraja, je bila včasih jezero, da pa so se izognili  poplavam, je danes zajezena kot Slivniško jezero. Kot ena večjih znamenitosti tega kraja je arheološko najdišče Rifnik, ki je bil poseljen že od mlajše kamene, bronaste do železne dobe. Območja z vsemi najdbami so uredili v arheološki park, pod vrhom pa so razvaline grajskega stolpa z leta 1163.

Ruševine rifniškega gradu

Resevna, seveda po resju, ki cveti zgodaj spomladi in pozno jeseni

S hojo smo pričeli v Podgorju pod Rifnikom. Geografsko spada pokrajina pod Posavsko hribovje, je zelo razgibana, pretežno gričevnata s številnimi vodotoki. Geološko je zelo pestra sestava tal od peščenjakov, peščene gline, laporja in skrilavcev. Pogosti so odlomi in usadi, ki prevladujejo v nesprijetih kameninah. Ponekod  so videti kot odsekane in visoke kamnite stene.

Pohodnik!  Postoj  ob spomeniku v spomin na padle v NOB

“Resevna je bogato rastišče gob in  borovnic,” je pripovedoval Anzi. Dokaz je tu!

Dvigali smo se proti Šibeniku in Resevni, ki je na višini 682 m, a dovolj visoko za čudovite razglede na vse strani, za 20 m pa smo se še povišali na razglednem stolpu. Prijetno smo bili presenečeni nad gostoljubjem v planinskem domu, postreženi z gobovo juho. Kot dokaz, da res rastejo gobe tam okoli, sta bila dva poznojesenska jurčka, najdena ob poti. Gozdna podrast je bogata z borovnicami in reso od tod tudi ime Resevna.

Planinec Anzi nas je vodil po njemu ljubih poteh

Obšli smo vzpetino in se po drugi strani vračali v dolino proti avtobusu. Ljudje so tu zelo povezani z naravo, prijazni, kot je rekel vodič Anzi – planinec iz Šentjurja, ki je bil z nami. Vodil nas je po stezicah in poteh, ki niso označene in nam razkril  mnogo  pokrajinskih zanimivosti.

Lep, sončen in bogat dan se je zaključil s še lepšim sončnim zatonom

Bogat vir znanja, od koder ga črpamo, pa je Elica, naša predana vodnica, ki skrbi že deseto leto za to, da se imamo vedno lepo in spoznavamo to našo lepo Slovenijo. Hvala ti Elica.

Zapisala: Ivanka Sluga
Foto:  Milan Jerman, Sonja Zalar Bizjak