petek, 25.12.2015

December. Veseli december – morda?! Kakor za koga. Dnevi se v tem času vrtijo z veliko hitrostjo, tako da smo še komaj ujeli čas za naš letošnji zadnji pohod.

Z megleno sive Vrhnike smo se odpeljali proti Gorenjski, kjer nas je pozdravilo prijetno zimsko sonce. Že od daleč smo opazovali planoto pod Krvavcem,  Štefanjo Goro, kamor smo bili namenjeni.

Vesela sem bila, da sem spet med svojimi pohodniki in da si bomo sončno doživetje  ob koncu leta lahko delili.

Naš pohod smo začeli sredi Adergasa

Kmalu smo se pripeljali v Adergas, kjer je vodnik Milan povedal nekaj zanimivosti o imenu in kraju. Nato nas je pot vodila ob samostanskem obzidju do gozdne stezice, ki je za ogrevanje  kar precej strma.  Kmalu je postala prijazna, sprehajalna.

Za “zajtrk” smo imeli kratek, a dokaj strm breg, po dolgem času nam je dajala krepak tempo naša Elica

Na razpotju leve poti mimo «šterne« in desne mimo »klopc« stoji zvonček želja. Zazvonil je kar 37 krat in upam, da se bodo drobne želje vseh pohodnikov uresničile.

Kar 37 se nas je zvrstilo pri zvončku želja

Krenili smo levo in kmalu ugledali prav tako s soncem obsijane Julijce.  Potka se nato izvije iz gozda na obsežen travnik, ki so ga predniki iztrgali gozdu za pašo konj. Na vrhu vzpetine pa se je prikazala »bela lepotica«, cerkvica  sv. Štefana z bogato zgodovino.

Sredi pašnika, tik pod sv. Štefanom

Do nje se  je treba še malo potruditi, a kaj ko korak začne zastajati… Pogledi  uhajajo proti Krvavcu in na gore za njim.

Skupinska pred cerkvijo z alpsko panoramo v ozadju

Na samotni kmetiji pri Mežnarju smo uživali na soncu in se okrepčali. Kako lepo bi bilo tu sedeti do večera in opazovati oranžno žareče sonce, ki tone v gorenjske ravnice…

Travnik s posutimi marjeticami in z najvišjima gorama Kamniško – Savinjskih Alp v ozadju

Toda ura se je prehitro vrtela, zato smo zapustili kmetijo in se spustili po travniški preprogi  drobnih marjetk. Marjetke v zimskem času ali pogled na najvišje vrhove Kamniških Alp – težka odločitev, a treba je bilo proti klopcam in v dolino.

Še topla malica, klepet in najlepše želje za zaključek. Kako malo je treba, da je človek srečen.

In tako je bilo tik pred Vrhniko, še lep sončen zahod in kmalu bomo doma. Na svidenje prihodnje leto

Vsem pohodnikom, planincem, vodnikom,  organizatorjem  in vsem dobrim ljudem želim še mnogo prijetnih pohodov, druženj in prijateljevanj, kajti svet je lep, saj ga sonce napravi svetlega; luna skrivnostnega; vihar in nevihte razburljivega; drevesa, hudourniki, gore, hribi in cvetje pa skrivnostnega.

Uživajte te skrivnosti.

Zapis: Elica Brelih
Slike: Joža Miklavčič, Sonja Zalar Bizjak, Milan Jerman