petek, 28.3.2014

Ker nam je dež že nekaj dni kazal »zobe«, smo se odpravili iskat sonce  proti Primorski. Avtobus nas je pripeljal  iz oblačne in ponekod deževne notranjosti v sončno Izolo. Takoj  smo se podprli z malico in okrepčali s kavico, ki jo  je častil naš pohodnik »sladki Joško«, ki je praznoval 70 let. S svojimi slaščičarskimi dobrotami pa nas je presenetila tudi Mari. V imenu vseh  hvala in naj vama zdravje še dooolgo služi!

Dobro podprti smo se odpravili po delu naše obale od Izole do Strunjanskega križa. Že pri hotelu Delfin smo naredili postanek ob značilnem črnem hrastu – črničju. To je vedno zelen mediteranski hrast, ki s svojo temno zeleno barvo listja izstopa tudi pozimi. Neredko ga sadijo za okras.

Proti klifni obali – edini v flišu na Jadranu

Pot nas je vodila po Krajinskem parku Strunjan na razgledišče Belvedere, od koder je bil lep razgled  nazaj na Izolo, na Tržaški zaliv in Strunjanski klif – najvišjo flišno steno  ob jadranski obali ter zasnežene hribe v ozadju.

Izola je nastala na otočku

Od značilnega Strunjanskega križa, od koder smo opazovali sinjo modrino našega morja tja do italijanskih lagun,  smo se spustili v Strunjan, kjer smo si ob krajšem klepetu na obali nabrali moči za naslednji vzpon čez strunjanske soline proti delu Porečanke, pri nas imenovane Istranke. To je pot, kjer je tekla nekdanja ozkotirna železniška proga, ki je bila povezava med Trstom in Porečem.

Trpežna srebrenka

Pot nas je vodila med vinogradi, nasadi oljk, breskev in celo artičok. Speljana je skozi dva  urejena predora.

Zaključili smo v Portorožu, kjer smo se spet nastavljali toplim sončnim žarkom. Ko smo z avtobusom  prispeli do Kozine, nas je močno presenetila snežna nevihta, ki nas je spremljala do Postojne. Ponekod je deževalo, drugod snežilo, ob cesti in na travnikih smo opazovali snežno belino; kar verjeti skoraj nismo mogli, kako smo se po soncu sprehajali ob obali.

Zapeli smo vse najboljše našemu vedno dobrovoljnemu 70 letniku

Za pokušino, korajža velja! Portorož, 25. 3. 2014!

Nekdo je dejal: »To je Slovenija, na vsakih nekaj km je drugačno vreme!«

»Kdor ima srečo, ima sonce,« smo se smejali. Mi smo imeli sonce, čudovite razglede in obilico dobre volje.

Od Postojne dalje  je imelo sonce zadnjo besedo vse do Vrhnike.

Zapis: Jože Ogorevc
Foto: Joža Miklavčič, Sonja Zalar Bizjak