Zlata Kržmanc, 19.2.2019
Na prvem februarskem pohodu smo Barjani obiskali Škabrijel. To je vzpetina, visoka 646 metrov, ki leži severovzhodno od Nove Gorice. Vreme smo imeli skoraj kot naročeno.
Že ob spuščanju v Vipavsko dolino se nam je odprl čudovit pogled na zasnežene Karnijske Alpe. Avtobus nas je pripeljal do vasi Ravnica, kjer smo izstopili.
Po kakšnem kilometru hoje, pri odcepu za zaselek Pri Peči, nam je Sonja razložila, kaj vse se je v tem okolju dogajalo med 11. soško ofenzivo leta 1917. Nadaljevali smo hojo do sedla Vratca, kjer smo se podali na breg. Pot ja bila kar strma, speljana je po vzhodnem grebenu Škabrijela, delno po nekdanjem povezovalnem jarku, ki je bil edini pristop na vrh za avstro-ogrske vojake. Ob poti je polno kavern, izdolbenih v skalo, ki pričajo, kako težko je bilo življenje vojakov. V današnjem času si tudi približno ne moremo predstavljati, kako bi se mi počutili, če bi bili potisnjeni v ta čas.
Na vrhu Škabrijela je postavljen železni razgledni stolp, na katerega smo se povzpeli in se razgledali po bližnji in daljni okolici. Po malici iz nahrbtnika smo se spustili do sedla Prevala, kjer stoji spomenik generalu Svetozarju Boroeviću. Ta ima veliko zaslug za uspešno obrambo Soškega bojišča in da je Slovenija danes takšna, kakršna je. Po Sonjini izčrpni predstavitvi Svetozarja Boroevića in pogostitvi naših slavljencev, smo se odpeljali na Col, kjer nas je čakala topla malica. Minil je še en lep dan v dobri družbi s prijatelji.
