četrtek, 17.5.2018
Na samem začetku mojega pisanja želim omeniti, da je dan prej, to je 25. aprila, minilo pet let, od kar je bila ustanovljena naša pohodna skupina Barjani. Pohodnikom vse čestitke in varen korak tudi v naprej, velika zahvala vsem vodnikom, kajti brez njih ne bi bili deležni obiska lepot naših prečudovitih kotičkov Slovenije in izven nje. Prav tako pa en velik aplavz in hvala vsem fotografom za prelepe fotografije in video posnetke z naših pohodov, ki nam bodo kasneje polepšali dneve in nas spominjali na čudovita druženja nekdaj.
Barjani pred Kosovelovim domom.
Pohodi te sezone so več ali manj prilagojeni vremenskim razmeram, saj smo letos imeli kar precej »aprilskega vremena«. Tako kot vedno, se naši vrli vodniki znajdejo v zadnjem momentu in nas popeljejo v čudovite še neraziskane kraje naše prelepe Slovenije.
Pogled na kraške vasi.
Skrili smo se v senco.
V programu za 26. april smo imeli pohod na Partizanski vrh z Vrhe, vendar smo jo glede na vremenske razmere ubrali na Kras po poti Srečka Kosovela, od Sežane do Tomaja. Pot ni dolga, saj meri le 7,5 km, prehoditi se jo da v dveh urah in pol, vendar nam daje dovolj časa za razmislek o življenju in delu velikega pesnika s Krasa. V stavbi Ljudske univerze, kjer smo začeli pot, smo si ogledali Kosovelovo spominsko sobo. Po ogledu smo pot nadaljevali v smeri Polarjevega stolpa, mimo Kosovelove knjižnice. Nasproti knjižnice je nekoč stala znana furmanska gostilna pri vagi, ki jo je kasneje prevzel gostilničar Šmuc. Srečko je pri Šmucovih tudi večkrat prenočil. Pot nas je nato vodila mimo nekdanjega občinskega urada, ob zvoniku sežanske cerkve sv. Martina in nato po ozki ulici na prostor, kjer so včasih imeli konjske sejme in večje prireditve.
Milan nam je prebral Kosovelovo pesem.
Ob vznožju hriba Tabor, na katerem je v pradavnini stalo gradišče, se je pot začela vzpenjati na vrh, kjer je začetek gozdne učne poti. Prav kmalu smo prispeli do razgledišča s čudovitim razgledom na Kras, del Sežane, z leve se nam je prikazoval Nanos, Trnovski gozd, Čaven ter ostali hribi in številne vasi kot so Šmarje, Dane, Tomaj, Avber, Štanjel …
Temni bori
Temni bori, črni bori,
čuj, kako vršijo,
ko da med seboj bolestno,
tiho govorijo….
Barjani pred Tomajem.
Dobro razpoloženi pohodniki smo bili v družbi vodnika Milana, ki nam je ob pripovedovanju znamenitosti in z recitali Kosovelovih pesmi ob šumenju borovih gozdov še dodatno prikazal in popestril pot, od rojstne hiše pesnika v Sežani mimo vinogradov v Tomaju do Kosovelove domačije, zgrajene leta 1925, nekaj mesecev pred Srečkovo smrtjo. Le sto metrov od domačije je pokopališče, kjer je pesnik pokopan. Vsi dobre volje in polni prelepih vtisov smo se odpeljali s Krasa v Senožeče na kosilo. Kot običajno, smo ob zaključku nazdravili še slavljencem, hvala jim. Tako smo skupaj preživeli še enega od že mnogih čudovitih druženj, ki si jih še želimo.
Besedilo: Marija Armič
Foto: Stane Kržmanc, Andrej Verbič in Marija Armič