petek, 16.3.2018

Letošnja zima nas je obiskala malo pozno in nam nasula obilo snežne odeje in nemalo težav. Naš program pohodov smo morali spremeniti in se prilagoditi varnemu koraku.
Nestrpno smo čakali ta marčevski pohod in odločitev s strani vodnikov je padla, da gremo v Tamar.

Jutranjo kavico smo popili pod Špikom.

Na poti proti Gorenjski oziroma Kranjski gori, smo s pogledi levo in desno občudovali prelepe vrhove gora odete v belo odejo, obsijane z jutranjim soncem, nekatere pa ovite v mehke bele meglice.

Prijetna pot na visoki utrjeni snežni podlagi.

V dolino  pod Poncami v Planico smo prispeli po obvezni jutranji kavici, zelo dobre volje. Tu so nas pričakale planiške velikanke – skakalnice, na drugi strani  velik nordijski center in v ozadju veličastni Ciprnik. Narava, stroji in delavci, vse je v polnem zagonu  velikega  skakalnega  praznika.

Sonce se je trudilo, a Jalovca nam ni razkrilo.

Ob vsem videnem smo pot nadaljevali po visoko zasneženi beli odeji v dolino Tamarja. Spremljale so nas skalne stene Mojstrovke, vrhovi Slemenove špice,  Velika Ponca (2274 m) pred nami Jalovec (2645 m) in še mnogo lepih vrhov. Bili smo malo prikrajšani za lep sončen pogled le teh izjemnih stvaritev narave in za ogled izvira reke Nadiže. Pa kdaj drugič!

Prihod v zatrep doline Tamarja.

V dolini Tamarja pa nas je pričakal Dom (1106 m) in kapelica zgrajena leta 1936, ki jo krasi  mozaik p. Marka Rupnika in spominski zapisi preminulih v gorah. Tamar je ena sama zakladnica naravni lepot in čudes. Od tu se lahko odpravimo do izvira Nadiže, ki priteče iz nedrij Ponc. Ta alpska dolina nad Planico, nam ponuja izhodiščne ture v različne smeri.

Uspešno smo prispeli do zadanega cilja.

Po kratkem ogledu znamenitosti in krepki malici smo se odpravili nazaj proti avtobusu. Lep in sončen dan v dolini  smo zaključili z dobrotami naših dveh slavljencev Nataše in Franca. Hvala vama.

Le še lična pot domov nas je čakala.

Vsem skupaj pa voščim velikonočne praznike, naj vam prinesejo mir, veselje in upanje v  naša življenja.

Zapisala: Emi Vinšek, Foto: Sonja Zalar Bizjak, Stane Kržmanc