Podplate smo začeli “brusiti” na bencinski črpalki v Horjulu. Od tu je bila naša pot usmerjena proti Korenu, a smo se na pobočju obrnili desno in nadaljevali pot pod grebenom. Ves čas nas je spremljala kar gosta megla, tako, da z razgledi ni bilo nič. Ni pa megla povzročala prav nič slabe volje.

Sonja Zalar Bizjak Slovenski kozolec – koliko časa mu je še namenjeno?

Sonja Zalar Bizjak Konec decembra smo v malem izviru našli ličinko močerada.

Sonja Zalar Bizjak Zaradi goste megle nismo videli, kje hodimo.

Prvi postanek je bil pred dokaj zanemarjeno domačijo, ki pa je bila nekoč kar mogočna kmetija, o čemer priča velika stavba stanovanjske zgradbe, hlev in kozolec. Časi so neizprosni!

Pri naslednji kmetiji “Na Pečovju”, smo si privoščili daljši postanek. Prijazni lastniki so nas prijazno sprejeli, za kar smo se jim oddolžili z izdatnim nakupom njihovih domačih dobrot.

Sonja Zalar Bizjak Kolona se je morala držati skupaj, da se kdo ne bi izgubil v megli.

Sonja Zalar Bizjak Samoten grob pod kmetijo Pečovje.

Sonja Zalar Bizjak Napisa nismo vzeli resno, nasprotno, domači so bili zelo prijazni.

Še zadnji počitek smo si privoščili pri taborski cerkvici sv. Urha nad Podolnico. Naša vodička Sonja nas je tu seznanila z zanimivo zgodovino objekta, ki ima ohranjeno srednjeveško obzidje s stolpoma, saj je nastal kot utrdba v času turških vpadov v naše kraje.

Sonja Zalar Bizjak Iz nizkih oblakov je pričelo rahlo deževati.

Sonja Zalar Bizjak Svizci na Sv. Urhu nad Podolnico.

Sonja Zalar Bizjak Sedaj pa še na ogled obzidja okoli cerkve.

V prijetni gostilni v Podolnici smo s kosilom, zahvalo vodnici Sonji in prizadevnim članom skupine Meti, Majdi, Marici in Franciju, z izrečenimi lepimi željami za praznike in željo po druženju še v naslednjem letu zaključili prijetno druženje.