ponedeljek, 4.9.2017
V zgodnjih jutranjih urah smo čakali prihod avtobusa. Glede na število prijavljenih sta prispeli dve manjši vozili. Udobno smo se pripeljali do Planine Blato. Tam so nas «skipali« in nam zaželeli varen korak.
Oprtane s težkimi nahrbtniki sta nas vodnika Milan in Frenk usmerila proti Planini pri Jezeru. Ta del poti je bil v kombinaciji položnega in na trenutke strmega pobočja. Kaj hitro se nam je odprl pogled »za oči spočit«, Planina pri Jezeru, z majhno kočo na sredi.
Tu smo se malo okrepčali in nadaljevali pot proti Planini Viševnik. Pozdravili smo oskrbnika, ki prihaja iz naših krajev in se mu zahvalili za glasbeno dobrodošlico. Nadaljevali smo proti Planini Ovčarija. Pot nas je vodila skozi smrekov gozdiček, po travnati jasi in se počasi ožila in vzpenjala. Na jasi Planine Ovčarija smo se pri dveh ličnih planinskih oz. pastirskih kočah okrepčali in pohiteli lepotam naproti.
Pot je postajala zmeraj bolj zahtevna. Gozd se je vedno bolj redčil. Kamenja in skal je bilo vedno več. Prišli smo do višine, kjer smo v dolini zagledali Dvojno jezero s Kočo pri Triglavskih jezerih.
Kako priti do tja? Poleteti bi bilo najbolj enostavno in najlepše. Ampak, ker za nas to ni mogoče, smo morali na žalost plezati ob jeklenici in nekaj klinih. Moje mnenje – to ni zame! Sledila je pot po melišču in nato spust. Najbolj sem bila vesela, ko je bil ta del poti za mano. Pri Dvojnem jezeru smo imeli daljši odmor za okrepčilo in sprostitev mišic.
Čas nas je priganjal, zato smo se odpravili naprej proti cilju, Zasavski koči na Prehodavcih.
Usmerili smo se proti Triglavu. Le nekaj metrov od Koče pri Triglavskih jezerih smo obšli umetno jezero, ki je vir pitne vode.
Pot se zmerno vzpenja po Dolini navzgor. Med vzponom lahko občudujemo stene Tičarice in Kopice na desni, na levi pa greben Lepega Špičja. Gozd postaja vse redkejši, pot pa nas pripelje do največjega Triglavskega jezera, Ledvice. Po desni ga obidemo čez obsežno melišče, ki jezero nenačrtno, a vztrajno zasipava. Naslednje je Zeleno jezero, ki ima značilno zeleno barvo. Od tu nadaljujemo po poti, ki se vztrajno vzpenja proti Zasavski koči mimo Rjavega jezera. Prestopimo greben, ki je meja med Primorsko in Gorenjsko. Še pot mimo zimskega bivaka in bili smo na cilju, 2071 m visoko.
Tu smo doživeli tudi lep sončni zahod. Ker nas je zjutraj čakal še spust v dolino Zadnjice, smo se tudi glede na utrujenost hitro spravili k počitku.
Zgodaj zjutraj smo se odpravili v Trento, z 2071 m na 621 m. Po široki mulatjeri smo se počasi in previdno spuščali v dolino. Skozi zelene oaze ruševja do melišča, mimo studenčka s pitno vodo, pa zopet melišče, po strugah suhih hudournikov, smo le prispeli na cesto, ki vodi v Trento. Tukaj sta nas čakala voznika z mini avtobusoma in nas odpeljala v vas Trenta na ogled Muzeja Triglavskega narodnega parka.
Na naših poteh smo srečavali veliko planincev, tako slovenskih kot tujih, starih in mladih. Časovno smo prvi dan hodili 10 ur, drugi dan pa še 5 ur.
Čas na smernih tablah pa je skozi življenjska obdobja nekako takole:
- ko si mlad, ga krajšaš;
- pride obdobje, ko je »glih« prav;
- ko pa EMŠO postane nesramno resen, pa k temu času dodaš kako urico ali pa tudi več.
Sicer pa čas ni važen, glavno je, da imamo svojo pot, potem pa pride tudi cilj. In kaj je kakšna ura več v hribih proti večnosti?!
Srečno vsem!
Zgodaj zjutraj smo zapustili Planino Blato
Za marsikoga je bil ta spust pravi “alpinistični” podvig
Ob Dvojnem jezeru
Zimzeleni, Barjani in Sončka nad Ledvičko
V ozadju v sredini Razor, levo Prisojnik ali Prisank
Sončni zahod nas je očaral
Na delu so bili pravi mojstri
Složna ekipa se nam v celoti predstavi
Besedilo: Darka Ogorevc
Fotografije: Franci in Stane Kržmanc, Milan Jerman