Med leti 1952 in 1992 sta se vas in gora imenovali Vrh nad Rovtami. Z avtobusom smo se z Vrhnike peljali skozi Podlipo do Smrečja, nato pa se okrepčani s kavo odpeljali do planinske koče Vrh sv. Treh Kraljev.

Sonja Zalar Bizjak Na Vrh sv. Treh Kraljev vodi asfaltirana cesta, ki omogoča dostop tudi z avtomobilom.

Sonja Zalar Bizjak Vrh je zelo prostran, na njem sta poleg cerkve in župnišča tudi pokopališče in obsežno parkirišče.

Sonja Zalar Bizjak Spominska slika Svizcev na obisk razglednega Vrha.

Od koče do cerkve pelje zložna markirana pot. Prelep sončen dan, sveži zeleni odtenki pomladi, raznobarvno cvetje in veselo razpoloženje so nas spremljali na vzponu. Kmalu smo prispeli do prvotno gotske cerkve, danes barokizirane. Preddverje je bilo odprto in oči smo si napasli ob bleščeči pozlati oltarja. Z vrha se odpira pogled na vse strani. Razgledna plošča z nadmorsko višino 884m pomaga obiskovalcem, da se orientirajo in prepoznajo vrhove v Julijskih, Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah. V kraju Vrh sv. Treh Kraljev poteka meja med Notranjsko in Gorenjsko: en sosed je Notranjec, drugi Gorenjec. Na ožjem območju so odkrili tri manjše kraške jame, ki so dostopne samo jamarjem. V bližini poteka Rupnikova linija, ki jo je po letu 1935 pričela graditi Kraljevina Jugoslavija. Sistem utrjenih rovov in utrdb je bil odgovor na italijanske kasarne in trdnjave, povezane v Alpski zid.

Sonja Zalar Bizjak Na poti navzdol so našo pozornost pritegnila vrata domačije iz leta 1862.

Sonja Zalar Bizjak In že smo lahko opazovali Žiri, obdane z gozdnatimi pobočji.

Sonja Zalar Bizjak Uživali smo v pomladni toploti in svetlobi.

Od cerkve smo se spustili v vas in se ustavili pri domačiji »v Dolini«, koder je doma šofer, ki nas je ta dan prevažal z avtobusom. Prijazno nam je prinesel klopi, da smo udobno pomalicali in nam postregel z domačo kapljico. Po malici in živahnem klepetu smo se odpravili na zadnji del pešpoti proti Žirem, malo skozi gozd, malo čez ozelenele travnike, vseskozi s pogledom na Škofjeloško hribovje in zasnežene gore. V Goropekah nas je pobral avtobus in nas odpeljal na zasluženo kosilo. Za pijačo je poskrbela žal odsotna Irena Velkavrh, ki je praznovala visok okrogli jubilej. Na poti domov smo ji na avtobusu preko telefona zapeli in ji zaželeli še veliko zdravih let in prisotnosti na naših pohodih.

Sonja Zalar Bizjak Sadno drevje je komaj pričelo odpirati cvetove.

Sonja Zalar Bizjak Del poti nas je vodil po gozdnih stezah.

Sonja Zalar Bizjak Pohod smo končali pri cerkvi sv. Lenarta v Goropeka.