sreda, 27.12.2017


Izdelovanje dragocenih vezenin in čipk je bila od nekdaj domena žensk, združenih v  cehih, nun v samostanih ali  pa so jih izdelovale celo plemkinje. Predstavljale so statusni simbol, saj so bile dosegljive le cerkvenim in posvetnim vladarjem. Z vzponom meščanstva pa so se razširile tudi med posvetnim prebivalstvom. Krasile so obleke, prte, zavese, posteljnino. Ženske iz nižjih slojev so tako dobile priložnost, da so z zaslužkom, včasih edinim, preživljale svoje družine. Pogosto so se jim pridružili tudi moški.

Izdelovanje čipk pri nas je prvi omenjal že Janez  Vajkard Valvasor.  Marija Terezija je   ustanovila prvo čipkarsko šolo v Ljubljani1763, v Idriji pa 1876 leta. Klekljarice pa so se izobraževale tudi na Dunaju.  Industrijsko izdelovanje čipk in obe vojni sta klekljarstvo močno zavrli.  Kljub temu so čipke izdelovali v podjetju Čipka v Idriji, šole pa so do danes ostale v Idriji, Železnikih in Žireh, nekaj let po vojni pa še v šoli za umetno obrt v Ljubljani.

Tudi Vrhnika sodi na zemljevid priznanega čipkarskega območja, za kar ima veliko zaslug naša ljudska umetnica Julka Fortuna, ki je na Vrhniki in okolici skrbela in navduševala mlade in starejše za to prefinjeno obrt.  Njena ljubezen do poezije  se je prepletala s čipko in z ljubeznijo do vsega ljudskega izročila.  Tudi zaradi njene vztrajnosti  se je ponovno obudilo že nekoliko pozabljeno znanje. Ponovno so se začeli tečaji klekljanja.

Na podbudo Elice Brelih   je tudi Društvo upokojencev Vrhnika organiziralo tečaj klekljanja, ki ga vodi Ivica Česnik.
Za delo potrebujemo blazino, ki je napolnjena z žaganjem. Položena je v pleteno košaro ali leseno korito. Na klekljih je navit sukanec, ki  je lanen ali bombažen,   volnen, ali kovinski, bucike, kvačko, škarje.  Vzorec pripnemo na blazino in s klekljanjem sledimo predlogi. Risanje vzorcev  zahteva umetniško domišljijo in znanje klekljanja, da je risba primerna za uporabo. Risali so jih celo priznani slikarji in arhitekti. Dandanes so iskani vzorci za izdelovanje nakita, slik, okraskov idr.

Ker so potrebščine za klekljanje preproste, se zdi, da je  tako tudi delo. Za začetek moramo imeti dva para (t.j. štirje kleklji), da naredimo kitico. Nato pa se začne: levo prekrižaj čez desno, posukaj, potegni, predeni, pokvačkaj… in nastane gordijski vozel, ki ga lahko reši Aleksander Veliki ali Ivica.

Kljub temu smo vztrajale in počasi  so nastajali izdelki, s katerimi smo bile zadovoljne,  zato smo jih razstavile  v Domu upokojencev .   Leta 2016, ko je v Sloveniji potekal svetovni čipkarski kongres, smo razstavljale v gradu Bistra. Na Prešernovem trgu v Ljubljani pa smo klekljale s klekljaricami iz cele Slovenije in gostjami kongresa s celega sveta. Letos smo v knjižnici razstavljale  ovitke za knjige in knjižne kazalke, s klekljanimi snežinkami pa smo okrasile novoletno jelko.

Klekljanje pa ni samo avtomatično premetavanje klekljev. Vzorci so raznoliki in zapleteni, tako da kar naprej potrebujemo Ivičino  pomoč. Nekatere tečajnice so že malo znale, druge nič, tudi priključile so se nam nekatere prej, nekatere pa pozneje, vendar je za vse to čudovita izkušnja, ker se družimo, saj si izmenjujemo vzorce in ideje. Včasih se svojim nerodnim poskusom nasmejemo, po drugi strani pa nas uspešno narejeni izdelki navdajo s ponosom in zadovoljstvom.

Takole menijo klekljarice:

»Želja, da bi se naučila klekljati, se mi je uresničila šele v pokoju. Na vprašanje, ali se v mojih letih še lahko naučim klekljati, se je Ivica zasmejala in rekla, da se z voljo in potrpežljivostjo vse zmore. Vesela sem bila, ko mi je uspelo sklekljati prvo čipko. Osvajam različne tehnike in zares uživam.« Anica

»Klekljanje mi je v užitek in sprostitev v dobri družbi. Ko začnem, me enakomeren zven klekljev in vzorec  pritegneta, bi kar delala.« Majda

»Kleklji se vrtijo,
spomini se budijo,
spočije se telo,
to je zares lepo.« Erika

»Zanimivo in sproščujoče je klekljanje v skupini.  Malo  klekljaš, malo se pogovarjaš, izveš veliko novega, dobiš brezplačen recept, slišiš dobro šalo…« Ivica

 »Prvič sem klekljala pri 61 letih. Nisem si predstavljala, da me delo tako pomirjalo. Pri klekljanju mi je vedno toplo in lepo.« Jelka

»Čipka je kot skrivnostna mandala, ki zdravi in pomirja dušo.« Joži

»Da sem si zapolnila prosti čas, sem vzela v roke kleklje in sledila vzorcu na papircu.  Delo mi je v veliko veselje in sprostitev. » Anka
»Trk,  trk pesem klekljev  me pomirja, sprošča, bistri um in osrečuje, saj mi pod prsti nastaja prelepa čipka.« Metka

»Kaj naj danes počnem? Vzemi punkelj v roke in sklekljaj darilce.« Marica

 »Zven klekljev  me tako pomiri in pritegne, da ne slišim in ne opazim ničesar okoli sebe.« Marija

»V rani mladosti sem občudovala teto pri klekljanju. Sedaj, v tretjem življenjskem obdobju, pa sem dobila priložnost, da sem sama vzela kleklje, ki jih kar ne morem odložiti.« Marjeta

Hvaležne smo vsem pri DU, ki nam omogočajo, da ustvarjalno preživljamo tretje življenjsko obdobje, odkrivamo svoje sposobnosti, vztrajnost  in razum. Starost ni za mevže. Imamo še veliko načrtov!

Jožica Rode