Ko so na Bohorju cvetele jarice

2017

torek, 21.3.2017

Muhasto vreme se je poigravalo v prvih dneh marca tudi s Sončki, zato smo se v četrtek odpeljali v Krško in skozi Brestanico ter Senovo do vasi Jablance, kjer smo na cesti proti Bohorju izstopili “na ovinku”.

S hojo smo začeli nad strmo grapo Dobrovskega potoka, kjer je čez dolomitne pregrade lahkotno šumela voda bohorskega slapa Ubijavnika.

Pestra kamninska sestava, sem pomislila, ko je pritegnil našo pozornost tuf – zelenkasta kamnina vulkanskega izvora. Vse to je Bohor, se mi je pogled ustavljal na pobočjih s pomladnimi rožami v odtenkih bele, rumene, roza in modre ter nazadnje zastal na brunarici pod visokimi jelkami, obnovljeni partizanski bolnici na Travnem lazu. Po oznakah smo se spustili na gozdna in travna pobočja, se za nekaj trenutkov ustavili na razgledišču Petrova skala ter s pogledi objeli Krško polje in Gorjance v daljavi. Cvetoče preproge resja in visokih trav nad stezo so vabile, da bi malo posedeli, a tik pred nami je že čakala koča in gospa Sonja Kostevc, varuhinja gorske narave pri PD Bohor Senovo, ki nas je popeljala po delčku Zasavske planinske poti v smeri Debelega vrha. V tihoti so nas sprejele stasite jelke in bukve, ki skrbno varujejo zavarovana rastišča živo rumenih jaric. Pred tednom jih je še prekrival sneg, danes pa je skozi drevesa posijalo sonce in jarice so odprle svoje cvetove. Sonce in naši pogledi so se med potjo lovili na njihove venčne liste, mi pa smo že stali na, debelo s skalami posutem, Debelem vrhu, od koder so se videla hribovja Kozjanskega parka, nad Senovim in Krškim poljem. Tiste s fotografsko žilico so jarice zvabile nazaj v gozd, od koder smo se po isti poti vrnili do koče in se tam poslovili od gospe Sonje.

Med potjo domov so mi tik nad gladino nakodrane Save poplesavale živo rumene jarice z Bohorja, ki sem si ga predstavljala čisto drugače – malo po svoje, a to, kar občutiš in vidiš na njegovih poteh, ponudi možnost, da Bohor dojameš v njegovi dimenziji.