Jože Batič, 8.3.2019
Zadnji dan februarja smo Barjani krenili proti slovenski obali.
Odpeljali smo se do Škofij, kjer nas je pričakal lep sončen februarski dan, primeren za pohod.
Naša pot po stezi graničarjev se je začela na Škofijah, kjer smo krenili mimo ostankov železniške proge “Istrijanke” in naprej do še vedno delujočega kamnoloma s peščenjakom. Takih kamnolomov je na Miljskem polotoku kar veliko, vendar so zaraščeni ali zasuti in zatorej nedelujoči.
Na Kaštelir, ki je s svojimi 244 m nadmorske višine najvišja točka Miljskega polotoka in kjer se nahaja tudi prazgodovinsko gradišče, smo prispeli po uri hoda.
Po krajšem postanku smo pot nadaljevali mimo maloobmejnega prehoda Korošci proti vasi Premančan. Tam smo pokramljali z domačinom Francem Malečkarjem, pobudnikom Poti po stezah graničarjev. Nadaljnja pot nas je vodila skozi vas Cerej, ki je svoje ime dobil po hrastu ceru. Zanimivosti preteklega časa so propadajoča vaška pralnica in trgovina ter zapuščeni nasadi češenj in kostanjev. Pri hiši, kjer je svojo mladost preživel naš član Jože Batič, smo se okrepčali z dobrotami in lepim razgledom na Trst in Milje.
Dobre volje nas je vodila pot čez potok Pešalon in skozi vasici Kolomban ter Barižoni do Jurijevega hriba z Ressljevim gajem, poimenovanega po gozdarju in izumitelju ladijskega vijaka, Jožefu Resslu. Gaj je urejen z učnimi potmi in označbami avtohtonih drevesnih vrst. Po prehodu učne poti skozi gaj smo se spustili do Jernejevega zaliva, kjer so v avtokampu ostanki antične ribogojnice. Tu nas je pričakal avtobus in nas odpeljal do kmetije v Bertokih, ki je znana po svojem mlinu. Tam smo zaključili pohajkovanje naše vesele družbe po graničarskih stezah s primorsko hrano in pijačo.
